Pred nami je poseben praznik, saj se danes spominjamo vseh svetnikov, širši javnosti znanih in neznanih, a Bogu dobro poznanih in ki uživajo blaženo vizijo Boga, ki pa vodi do 2. novembra, dneva spomina vseh pokojnih, ki so nam letos bolj dragi kot drugi. No pri nas (menda edini EU državi je 1. november dan mrtvih združen s krompirjevimi počitnicami in dan prej strašenje čarovnic in postavljanje buč pred vrata, namesto, da bi jih uporabili za hrano prašičem – vse kar je takega uvažamo od drugod, predvsem iz Amerike…
Iz knjige Apokalipse ali Razodetja svetega apostola Janeza lahko razberemo izjemno bogastvo svetosti v Cerkvi in njeno doslednost, tudi številčno, če jo lahko definiramo takole: 144.000 zaznamovanih, ki prihajajo iz vsakega rodu Izraelovih sinov in velikanska množica, ki je nihče ni mogel prešteti, vsakega naroda, plemena, ljudstva in jezika. Vsi so stali pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila in v rokah so držali palmove veje. Vsi angeli so stali okoli prestola in starešin in štirih živih bitij in so se priklonili z obrazi do tal pred prestolom in častili Boga. Eden od starešin pa se je obrnil k Janezu, da bi mu pojasnil, kdo so: “To so tisti, ki prihajajo iz velike stiske in ki so oprali svoja oblačila in jih pobelili v Jagnjetovi krvi.” Razumljivo je torej, da je možnost rešitve namenjena vsem in ne nekemu omejenemu številu.
Katoliška Cerkev, ki se vsakega 1. novembra spominja vseh svetnikov, se zanaša na njihovo priprošnjo, da bi hodila v času, med različnimi viharji, vključno s sedanjim, ki ga doživlja celotno človeštvo, ki ga je dotaknila pandemija in še strah pred jedrsko vojno, strah, ki mu ni videti konca.
Krščansko upanje izhaja tudi iz zaupanja našim svetnikom in vsem svetnikom, ki se jih danes spominjamo v molitvi in se k njim zatekamo z večjim zaupanjem. Poleg molitve k svetnikom smo na ta dan poklicani razmišljati tudi o tem, kako postati sveti.
Pot, po kateri se lahko premikamo, da bi dosegli svetost, je jasno nakazana v blagrih iz Matejevega evangelija.
Obstaja apostolska spodbuda papeža Frančiška z dne 19. marca 2018 z naslovom Gaudete ed exultate, posvečena prav temi svetosti, na katero se naslanjam v tem razmišljanju.
Jezus je z vso preprostostjo razložil, kaj pomeni biti svet, in to je storil, ko nam je zapustil blagre (prim. Mt 5,3-12; Lk 6,20-23).
So kot kristjanova osebna izkaznica. V njih je začrtan obraz Učitelja, ki smo ga poklicani udejanjati v vsakdanjiku našega življenja, ki ni prav nič lahkoten. In blagri nikakor niso nekaj lahkotnega ali površnega; nasprotno, pomagajo nam, da se osvobodimo šibkosti sebičnosti, lenobe in ponosa.
V prvem blagru Jezus kliče blažene uboge v duhu, ki imajo ubogo srce, v katerega lahko vstopi Gospod s svojo nenehno novostjo. Biti reven v srcu, to je svetost.
V drugem blagru Jezus predlaga drugačen stil, v primerjavi s stilom ponosa in ošabnosti, govori nam o krotkosti. Odzvati se s ponižno krotkostjo, to je svetost.
V tretjem blagru nas Jezus vabi, naj cenimo trpljenje, ker bo prišla tudi tolažba. Znati jokati z drugimi, to je svetost.
V četrtem blagru Jezus zatrjuje, da bodo tisti, ki se borijo za pravičnost, zadovoljni, saj bo pravica prej ali slej prišla na dan in lahko z njo sodelujemo in da bo to mogoče, tudi če ne vidimo vedno rezultatov te zavzetosti. Iskanje pravice z lakoto in žejo, to je svetost.
Peti blagri nas vabi k usmiljenju. Dajanje in odpuščanje poskuša v našem življenju reproducirati majhen odsev popolnosti Boga, ki daje in odpušča na izjemno obilen način. Gledati in delovati z usmiljenjem, to je svetost.
Šesti blagri se nanašajo na tiste, ki imajo preprosto, čisto srce, brez umazanije, kajti srce, ki zna ljubiti, ne vnaša v svoje življenje ničesar, kar bi to ljubezen ogrožalo, jo slabilo ali spravljalo v nevarnost. Ohranjanje srca čistega vsega, kar se odmika od ljubezni, to je svetost.
Sedmi blagor nas spominjajo na številne vojne situacije, ki se ponavljajo. Tistim, ki se zavzemajo za sejanje miru povsod, Jezus daje čudovito obljubo: »Imenovali se bodo Božji otroci« (Mt 5,9). Sejanje miru okoli nas, to je svetost.
In v zadnjem blagru Jezus pokaže, koliko ljudi je preganjanih in so bili preganjani samo zato, ker so se borili za pravičnost, ker so živeli svoje obveznosti do Boga in do drugih. Tu je razvidno, da je križ, še posebej utrujenost in trpljenje, ki ga prestajamo, spodbuda da živimo zapoved ljubezni in pot pravičnosti, ki sta vir zorenja in posvečenja. Spomnimo se, ko Nova zaveza govori o trpljenju, ki ga je treba prestati za evangelij, misli prav na preganjanja. In torej sprejeti pot evangelija vsak dan, čeprav nam povzroča težave, to je svetost.
Biti svet torej ne pomeni sijati z očmi v domnevni ekstazi, ampak v obrazu ubogih prepoznati Kristusa. Ne gre za preprosto povabilo, da govorimo o ljubezni, ampak da jo živimo in resnično in konkretno izpričujemo v vsakem trenutku našega bivanja. V Jezusovem klicu, naj ga prepoznamo v ubogih in trpečih, se razkrije samo Kristusovo srce, njegova čustva in njegove najgloblje odločitve, ki se jim skuša prilagajati vsak svetnik.
Zato je odgovornost pred blagri naša dolžnost, da jih sprejmemo z iskreno odprtostjo, celovito, brez »če« in »ampak«. Gospod nam je zelo jasno povedal, da svetosti ni mogoče razumeti ali živeti ločeno od teh zahtev, kajti usmiljenje je »bijoče srce evangelija«. In usmiljenje pomeni prav imeti srce odprto svetu in imeti krila, da letiš vse višje proti zvezdnatemu in brezmejnemu nebu večnosti.
Kaj se bo zgodilo, ko bodo naši dnevi dopolnjeni? »Vendar pa vemo – sveti Janez nas spominja v odlomku svojega prvega pisma, ki ga danes poslušamo kot drugo berilo – »da ko se bo (Bog) razodel, mu bomo podobni, ker ga bomo videli, kot je”. Zaradi te paruzije se vsak, ki ima v sebi to upanje, očisti, saj je On čist. To pomeni, da gre za pot spreobrnjenja in prenove. In za to pot je potrebno pogledati v nebo in se spomniti, da smo na tej zemlji tranzitni potniki.
Naredimo si svojo molitev za vse pokojne in še posebej za tiste, ki so umrli in umirajo po bolnišnicah, pa jih ne omenja nobena statistika.
Ozrimo se v nebo in visoko naj se dviga naša molitev za vse tiste, ki so v tem letu zapustili svet v večnost.
Vsi bratje, še posebej v tem trenutku žalovanja, ko se spominjamo, koliko jih je umrlo in še niso prejeli zakramenta maziljenja in svete popotnice.
Hvaležni smo tem našim bratom in sestram mučencem, ki so nam zapustili najbolj očitno znamenje ljubezni, kot žrtve vojnih spopadov, ubitih otrok in starcev na vojnih poljanah, posiljenih žensk in krutosti človeka.
Gospod, pozdravi v naročju svoje dobrote tiste, ki so zaradi grozot neusmiljenih samozagledanih dikatorjev pustili dišavo svoje svetosti na tej zemlji.
Teh mučencev trpljenja ne bomo nikoli več pozabili in danes se jih še posebej spominjamo v spominu vseh vernih umrlih.
Gospod odpira vrata raja tem bratom, ki so bili žrtve človeškega zla, in nam, ubogim smrtnikom, pusti čas, potreben za učenje nove lekcije zgodovine teh dni, polnih sporočil upanja.
