Pravzaprav bi te moral nazivati z »blažena«, saj postopek za tvojo beatifikacijo ni bil nikoli dokončan, in morda gre prav tu iskati razlog – kajti v tvojem življenju ga nikakor ne morem zaslediti, pa sem se zelo potrudil in prebral vse tvoje na spletu dostopne in mojemu ubožnemu znanju tujih jezikov razumljive življenjepise – da si priprošnjica proti splavu. Kar še posebej nenavadno zveni v kontekstu tega, da si tudi priprošnjica proti poplavam, ob katerih splav – seveda druge sorte – zelo prav pride.
Ne, nikakor se ne mislim šaliti na račun svetosti življenja, saj sem bil tudi sam v nevarnosti, da se najdem v druščini splavljenih. Oziroma lepše, predvsem pa pravičneje bo, če rečem, da bi bil lahko v nevarnosti: ko moja mama ne bi bila moja mama, taka kot je. Ko ji je zdravnik svetoval splav, ker »ste gospa že v letih in obstaja nevarnost, da otrok ne bo normalen in sploh, saj bi bil ta že peti, a ni zadosti?« je samo zamenjala zdravnika. Mama je bila sicer v letih, ko se danes ženske šele začnejo razmišljati ali bi si privoščile kako dete ali ne, sodbo o tem ali sem normalen ali ne, pa bom prepustil drugim. Jaz sem noro vesel, da sem živ.
Ljuba moja sveta Katarina. Da se ljudje k tebi zatekajo, ko jim dobesedno teče voda v grlo je razumljivo: menda si na čudežen način rešila Rimljane pred naraslo reko Tibero. A kaj imaš opraviti z nedonošenčki in splavljenčki, ti, ki so te že štirinajstletno poročili, a si v soglasju z možem, deviško živela vse do smrti, res ne vem, a nikakor ne nasprotujem. Nebogljenim in nemočnim prav pride sleherna pomoč in priprošnja.
In ko že omenjam tvoje devištvo, midva z ženo sva bila razglašena za versko blazna, bolna in nora, samo zato, ker sva vzdržno živela do poroke. Raje si ne predstavljam, kaj vse bi tebi, ljuba sveta in nedolžna duša, danes zmetali v obraz, če bi – kot si – živela vzdržno tudi v zakonu.
A daleč od tega, da si bila, kot bi danes rekli, stara devica in zapečkarica. Videla si sveta, več kot ga bom jaz kdajkoli. Z rodne Švedske si sledila svoji svetniški materi Brigiti v Rim, z njo romala v Sveto deželo, pa spet domov na sever, umrla pa si v Svetem mestu, ko si si prizadevala za materino beatifikacijo. Ki je za življenja nisi dočakala, svoje pa še na onem svetu očitno ne boš.
Pa nič zato. Jaz ti rečem: ljuba moja sveta Katarina Švedska. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK