V času karanten smo se znašli glede nedeljskih maš (in tudi med delavniki) v čudni situaciji, cerkve niso bile zapuščene samo po lastni izbiri, ampak tudi po sili. Res je, da tudi sedaj vse manj kristjanov stalno prihaja k mašam in ne čutijo več potrebe, pa tudi marsikje niti sv.maš ne naročajo več duhovnikom, ki niso več »mašniki« ampak vedno bolj »brezmašniki«. Kaj storiti? Je rešitev tudi zdaj v času novih medijev neosebno spletno srečanje s skrivnostmi, ki so v svojem bistvu namenjene gradnji živega občestva.
In ali je videti mašo skozi komunikacijsko sredstvo isto? Mnogi pravijo absolutno ne, drugi, so se kar navadili, in jim celo posnetek na Youtubu dovolj, kot bi gledal nek zanimiv film ali oddajo na TV kot posnetek. Toda pravo temeljno vprašanje je: kaj je pravzaprav maša ali evharistija?
Odlomek iz Lukovega evangelija, ki ga Cerkev predlaga za to nedeljo velikonočnega časa, ponuja temeljni nauk za vprašanje maše in tudi za način njenega obhajanja in sodelovanja pri njej.
Kot vedno ne gre za stran teorij in pravil, ki bi jih morali upoštevati, temveč za zgodbo, življenjsko izkušnjo, ki je za prve kristjane postala referenčna točka tudi v naslednjih stoletjih. Mogoče nam poskus vstopa v to zgodbo pomaga razumeti »zakaj« in »kako« maše, ne samo v tem vedno bolj razkristjanjenem čudnem času, ampak vedno.
Smo v večeru dneva vstajenja, tistega dne, ki bo odslej glavni dan za Kristusove učence. Nedelja je za kristjana dan, okoli katerega se vrtijo vsi drugi dnevi, je »Gospodov dan« in torej tudi dan, ko praznujemo njegovo prisotnost v svetu, predvsem pa tistih, ki nosijo njegovo ime, kristjanov.
Luka nam predstavi dva učenca, od katerih vemo samo ime enega, Kleopa, in to kot bi nam hotel povedati, da bi lahko bil Kleopa drugi mi, z našim imenom, našim življenjem. Učenca hodita in se med seboj pogovarjata o Jezusovih dogodkih, vendar jih ne moreta povsem razumeti. In tu se jima na poti pridruži sam Jezus. Ne pusti se prepoznati po videzu, ampak počasi postane prepoznaven po besedah in toplini besed, ki osvetljujejo njuna življenja od znotraj. In srečanje z Jezusom se začne s Kristusovim vprašanjem. On je prvi, ki posluša!
Evangelist nam pove, da prav onadva vztrajata, da se tisti skrivnostni sopotnik ustavi pri njima, da bi osvetlil večer, ki ga imata v svojih srcih, in ga še naprej ogreval. “Ostani z nami, ker se temni in sonce že zahaja.”
Zdi se, da so to le besede prijaznosti, v resnici pa odkrivajo molitev, ki prihaja od znotraj, izjavo vere in zaupanja. In Jezus vstopi, da bi »ostal z njimi«. Jezus se bo dokončno pustil prepoznati kot živega (in ne več kot mrtvega in pokopanega prijatelja) prav takrat, ko bo opravil tisto razodevajočo gesto, ki je »lomljenje kruha«. Ravno ta gesta je tista, ki obema dokončno odpre srčne oči. V evangeliju je zapisano, da jim »izgine izpred oči«, ne pa da odide. Jezus je vstopil v tisto hišo, da bi ostal! Ni rečeno, da se vrneta žalostna ali se sprašujeta, kje je. Potem ko sta ga med potjo poslušala o Svetem pismu, z razlago, ki ni bila iz šolske ure, ampak z namenom ogreti srce, in potem ko sta z njim razlomila kruh v skladu z gesto zadnje večerje, zdaj vesta, da Jezus je vstal in je živ.
Ali ni vse to naša nedeljska maša? Maša je obhajanje, kjer se skupaj znajdemo na isti poti življenja, s svojimi dvomi in boji življenja in vere. Pri maši poslušamo odlomke iz Svetega pisma, vendar ne zaradi kulturne vaje, ampak zato, da bi v njih našli tisto, kar ogreje srce in oživi vero. In ko poslušamo berila, psalme in evangelij, to počnemo tako, da se zahvaljujemo Bogu, saj verjamemo, da je v teh besedah Jezus sam tisti, ki se nam pridruži in nam govori.
Pri maši nato podoživljamo dejanja zadnje večerje, čutimo, da smo vsi udeleženi pri mizi Gospoda Jezusa, pozdravljamo gesto razlomljenega kruha in keliha vina, v kateri je Jezus želel povzeti vse svoje življenje. Maša je priložnost, da ogrejemo in oživimo naše življenje vere, da izkusimo, da Jezus ostaja z nami, ne kot lik iz preteklosti, ampak kot tisti, ki živi!
Zagotovo je bilo tisto srečanje na poti v Emavs edinstveno in neponovljivo kot energija vere in prav gotovo naše občestvene maše nimajo tiste topline in eksplozivnosti tistega časa. Verjamem pa, da je tako kot takrat tudi danes srečanje z Jezusom živo srečanje, ki nas mora vključiti in spraviti v gibanje. Če bi bila maša samo način opazovanja gibov in odmaknjenega poslušanja besed, potem ne bi bilo podobno srečanju v Emavsu.
Maša je srečanje, ki mora ogreti srce in odpreti duha. Mašo naj kristjan živi kot nujnost in ne kot dolžnost.
Zame kot duhovnika, ki imam nalogo predsedovati obhajanju, ni enako obhajati sam pri bolniški postelji z enim strežnikom. Maša ni moja opravilo za katerega prejmem denarni dar in je ne opravljam ali »delam« kot da bi bil nekakšen obrtnik. Na nek način je bila doba karantene priložnost za vse, tako za tiste, ki vedno prihajajo, kot tudi za tiste, ki nikoli ali zelo malo sodelujejo, da se znajdejo na začetku in se vprašajo, ali res čutimo potrebo po resničnem srečanju z živim Jezusom! Živa maša na televiziji ali na internetu je močno omejena, ker ne omogoča tiste nenadomestljive izkušnje druženja, morda pa hkrati ohranja živo željo in zavest, da se brez srečanja z Jezusom naša vera ohlaja. In umre, ker je ne ogrejejo Jezusove besede in ne razsvetli njegova prisotnost v živem kruhu in kelihu.
