Župljani so se od svojega nekdanjega župnika Franca Kralja poslovili s temi besedami:
˝Pred 50-imi leti ste v sončnem juliju leta 1973 prišli v našo župnijo. Vrsto let ste prebivali med nami, kot naš župnik in duhovni vodja, dokler vas ni bolezen primorala k temu, da ste leta 2017 odšli v Petrov dom v Šempeter. Takrat smo se od Vas Slapenci prvič poslovili, danes, na god Marije Kraljice, pa se od Vas poslavljamo že drugič.
Vaša življenjska pot se je končala v starosti 94-ih let, od tega ste bili torej kar 50 let povezani z nami, vašimi župljani, vaščani. O obdobju, ki ste ga preživeli med nami na Slapu, ste sami nekoč dejali, da ga dojemate kot lepe sanje, življenjsko obdobje, ko ste lahko v miru ustvarjali, raziskovali, pisali, predavali mladim, skrbeli za blagor župnije v materialnem, še bolj pa v duhovnem smislu.
Svoje napore ste poleg službenih obveznosti kot profesor, posvetili urejanju naše cerkve, sv. Matija in župnišča na Slapu, še večjo skrb in pozornost pa ste namenjali naši veri, cerkvenim zakramentom, obredom, tradiciji prednikov. To skupno obdobje je bilo vsekakor dobro tudi za nas, vaše farane. Po svojih človeških močeh smo se trudili slediti, poslušati vaše nauke, pridige in modrosti, predvsem pa smo Vas spoštovali in preprosto – imeli smo Vas radi.
Bili ste pedantni, strogi, natančni, tako do sebe kot do nas. In prav zato se je med nami spletla močna naveza, da smo Vas tudi po prvem odhodu s Slapa še vedno dojemali kot – našega spoštovanega župnika. Vaše nauke smo znali poslušati, marsikaterega smo shranili v svojih srcih. Kot o moči besed v Svetem pismu Job pravi takole: »O, da bi kdo napisal moje besede, o da bi jih vrezal v ploščo! Da bi jih z železnim pisalom in svincem za vselej vklesal v kamen!«
Naša trdna naveza se ni končala z Vašim odhodom v Petrov dom, trudili smo se ohranjati stike in se Vas z drobnimi pozornostmi, obiski, seveda pa tudi v molitvi, večkrat spominjali. Za vse te drobne pozornosti z naše strani ste bili vedno zelo hvaležni, v enem od svojih pisem ste celo lepo zapisali: »Tolažilno je, da se me še spominjate in molite zame (tudi jaz za vas). Spodbujam vas, le ohranjajte zvestobo svetim izročilom naših prednikov. Bog vas živi in ohrani in še enkrat »Bog lonej« za vse dobro. S hvaležnim pozdravom Franc Kralj, vaš nekdanji župnik«
In komaj mesec dni nazaj sva se zadnjič videla. Bili ste že utrujeni, moči so slabele, kljub temu pa ste me pozorno poslušali, tehtali moje besede in nepričakovano izrekli besede, ki jih ne bom nikoli pozabila: »Ljubica – poglej streho!« »Katero streho?«, sem Vas vprašala. »Obe, od cerkve in farovža, obe.«, ste mi pojasnili svoje misli. Spoštovani gospod, zato Vam danes v imenu vseh faranov Slapa obljubim, da naše strehe ne smejo in ne bodo nikoli puščale. Da pa bomo zmogli držati to obljubo, Vas naprošamo, bodite naš priprošnjik pri Bogu, Devici Mariji in vseh svetnikih.
Počivajte v miru in naj Vam Bog nakloni veliko veselja in milosti v novem življenju. Mi pa bomo v svojih molitvah prosili, da se čim prej srečate v družbi vseh svetih.˝
