Se naslikala nam je kar sama,
ni bila potrebna domišljija,
je umanjkala še vsa vizija,
je dovolj bila navadna jama.
Vanjo se postavijo statisti,
pa se slika sama inscenira,
prepozna se, kdo vso stvar režira
in da isti spet so scenaristi.
Pod zastavo rdečo z nekaj modre
in pa bele, a predvsem z rdečo
vodi vse razgaljenka v nesrečo,
veter kuštra ji po glavi kodre.
S puško, glej, buržujček jo podpira,
spodaj nek ubožec moleduje,
truplo golo še pred tem sezuje,
za brezvladne kraja ni ovira.
Saj se spomnite Svobode s slike?
Mladec podivjan na njeni levi
glavna je opora ubogi revi,
ki na čelo se postavlja klike.
Spodaj zgneteno vse, poteptano
in v ozadju zgolj še pogorišče,
ona izhod bosa, gola išče,
ljudstvo zadaj stoka zapeljano.
Ni preboja in nikjer izhoda,
dim samo iz ruševin dviguje
domovine se in ta vzdihuje,
njeno ljudstvo vodi da Svoboda.
