S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Ivana, Devica Orleanska!

Z osemnajstimi leti sem v naši nekdanji državi šel k vojakom. »Služim narodu!« smo vpili v tisti vojski, kadar nas je kdo pohvalil z »Vrlo dobro!«, pa mi  še danes ni najbolj jasno, čemu je služilo tisto leto, ki smo ga bili povprečno zdravi fantje prisiljeni preživeti nekateri zelo daleč od doma.

Dobro: iz časovne oddaljenosti in pokriti s patino nostalgije so spomini vseeno bolj ali manj prijetni, predvsem smešni. Če pa sem vprašan, pa odkrito povem, da ni bilo prav nič prijetno bivanje za zaprtimi vrati kasarne, v izključno moški družbi nabrani z vseh vetrov in iz vsakovrstnih rovt, ki se je med seboj močno razlikovala po vedênju in védenju, po pogledu na Boga, svet, samega sebe in predvsem na državo, ki smo ji »vrlo dobro« služili. Priznam, da sem bil dostikrat prestrašen, včasih tudi obupan ob vežbah, fizičnem in psihičnem naporu ter rokovanju s pravim orožjem. »Služili« smo narodu, v resnici pa pripadali  različnim narodom in posledično različnim domovinam, čeprav združeni v eno državo, ki je nihče ni imel čisto za svojo. Ali pa jo je kdo imel samo za svojo. Vse to je botrovalo krvavemu razpadu sistema, saj je kmalu potem, ko sem »odslužil« svojo dolžnost, tudi nekdanja država »odslužila«.

Zato mi je, ljuba moja sveta Ivana, toliko bolj fascinantna tvoja zgodba, tvoj pogum, ki je k obrambi domovine podžgal malodušno in – kar seveda ni zanemarljivo in je treba posebej poudariti  – moško vojsko. Ni si sicer težko predstavljati drobne najstnice, ki se oblečena v oklep, jahajoča belega konja postavi na čelo vojske, malo teže je dojeti, da se ji je moška armada pustila voditi.

V trenutku, ko je prvi mož države odpovedal, si ti oblekla hlače in pokazala, koliko te je v njih, pa čeprav ti je v osnovi manjkalo tistega, kar bi v teh hlačah moralo biti. Predvsem pa v teh hlačah, ki so bile v tistih davnih časih za žensko že same po sebi bogokletne, ni bilo srca. O, ne! Ti si srce nosila tam, kjer mora biti. Bílo ti je v prsih. In bílo ti  je v prvi vrsti za Boga in domovino.

Možaki že tako ali tako težko prenašamo poraze, če pa je  ob tem ranjen še naš ponos, znamo postati maščevalni. Zato ni čudno, da si končala, kot si: zažgana na grmadi obtožena čarovništva. Ker, kako drugače, kot s čarovnijo, bi lahko ženska bila boljša, pogumnejša  in močnejša od nas?!

Sveta Ivana Orleanska

Ljuba moja sveta Ivana Orleanska! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo pogumni. Predvsem pa srčni!

Gregor

Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več