S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Kilijan!

Medtem ko se mi pritožujemo nad udobnostjo stolov in dolžino sestankov naših pastoralnih svetov, komisij, odborov in pododborov, na katerih goreče razpravljamo o perečih problemih evangelizacije  pri kateri moramo v obzir vzeti vsemogoče dejavnike, vplive okolja, sodobne družbe, novih medijev in sredstev obveščanja … si se ti enostavno podal iz Irske v centralno Evropo, ob tem verjetno zamenjal nekaj prevoznih sredstev, vsaj ladjo in konja… in to je bilo to!

Medtem ko mi proučujemo pravilne pristope, psihološke in pastoralne postopke, vzgojne in delovne metode, si ti razjahal konja in nagovoril ljudi … in to je bilo to!

Medtem ko mi ocenjujemo, analiziramo, primerjamo in preštevamo, si ti enostavno rekel: »To ja, to pa ne, to je prav in tole ne, to se sme, to se ne sme!« … in to je bilo to!

In ker te je vojvoda Gozbert poslušal  in se ločil od Geilane, žene svojega pokojnega brata, s katero je živel v neveljavni, nedopustni in nekrščanski zvezi, kot se brez olepševanja še reče koruzništvu, je tej Geilani, kot imajo te sorte ženske, vsaj od Herodiadinega srečanja z Janezom Krstnikom, navado, zavrela kri … in se je poslužila podobnega postopka, ki pa se je prav tako končal brezglavo. Oziroma, vsaj zate, ljubi moj Kilijan, kot že za Janeza Krstnika –  brez glave.

Sveti Kilijan

Da bi prikrila zločin, je ženska menda zagnala celo štalo … oziroma je nad tvojim grobom postavila štalo … A kot piše v evangelijih: »Nič ni namreč skrito, kar se ne bi razodelo, in nič ni zakrito, kar se ne bi spoznalo in prišlo na dan!«

Kljub temu, da si izgubil glavo, pa ta glava ni bila izgubljena … in jo menda še danes, kot relikvijo seveda, hranijo v cerkvi v mestu Würzburg, kjer se je vse to godilo.

Ljubi moj sveti Kilijan! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več