S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Pavlina Visintainer!

Čeprav si prva brazilska svetnica, sva tako rekoč soseda. Kaj pa je tistih nekaj alpskih dolin, ki ležijo med našo Trento in Trentom, od koder so tvoji starši leta 1875 bežali pred revščino in se odpravili iskat boljše življenje. Po rodu Nemci, po domicilu Italijani, po dokumentih podložni Avstro-Ogrski. Poimenovanja znajo biti formalnost. Tebi je bilo takrat deset let in ime ti je bilo Amabilis Lucija.

Za odtenek boljše je bilo v Braziliji, a tudi za odtenek več revščine. Kot da ste jo prinesli s sabo. Niste kaj dosti premenjali. Po rodu Nemci, po domicilu in dokumentih zdaj Brazilci, ste novemu domu dali staro italijansko ime: Novo Trento.

Južnoameriško sonce je ogrelo tvoje hladno tirolsko srce, da si se posvetila še bolj ubogim, tistim, ki so imeli še manj, kot ti, saj se revščine ne da odpraviti z dekertom, kot na primer suženjstvo. Kar je prav v tistih letih Brazilija storila. Odpravila suženjstvo, namreč. Z revščino se ubada še danes.

In ker zgledi vlečejo, ne le mičejo, so se ti v tvoji skrbi za najbolj uboge kmalu pridružile še prijateljice. Tridesetletna si tako postala prva predstojnica nove skupnosti Malih sester brezmadežnega spočetja in prevzela redovno ime – Pavlina. Dobro ste delale in delale dobro. Skupnost se je širila in sestre so te izvolile za dosmrtno predstojnico. A da imenovanja znajo biti formalnost, so ti čez nekaj let dokazale te iste sestre skupaj z lokalnim škofom, ki te je odstavil, prestavil nekam v provinco na obrobje in ti odvzel besedo in moč v skupnosti, katere ustanoviteljica si bila.

Svetništvo se lahko dokazuje v prvih vrstah in borbi, a dokaže se s križem. Ti si svojega, najsi je bil še tako težak in grenak, vdano sprejela, in se umaknila. Zveni enostavno, pa ni. Vem še predobro sam, ko sem moral izstopati iz društva, katerega pobudnik, ustanovitelj in gonilna sila sem bil. Pa ne mislim, da so bile moje poteze svetniške, daleč od tega, še predobro pa vem, kako je takrat trpel moj napuh in samopodoba: ta »jaz«, ki ga ljudje napihujemo kot balon in nam je hudo, ko zmanjka sape ali pa poči.

Ne vem, če so ti boj, umik in umik iz boja pustili kakšne posledice – jaz zase vem, da me želodec bolel tedne – a ker si zbolela za sladkorno, bi si skoraj upal trditi, da ja. V bolezni si izgubila najprej prst, potem celo roko in na koncu še vid, a vdano nosila križ v imenu Tistega, ki zdravi vse naše bolezni in je vir vse tolažbe.

Ljuba moja sveta Pavlina! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več