»Jezus je poklical dvanajsterico in jih začel pošiljati po dva in dva« (Mr 6,7a).
Hoja v parih je prvo pričevanje dvanajstih apostolov na začetku njihove misijonarske izkušnje. Če gresta dva po dva, drug drugega spodbujata, ker eden pomaga drugemu; kar eden napove, lahko drugi potrdi in tveganje, da nekdo predlaga napačno vsebino, se tveganje zmanjša.
Toda misijonska praksa, da sta poslana kot par, ima predvsem vrednost, ker besedno oznanilo oznanjevanja spremlja pričevanje bratskega občestva, to je tiste edinosti v ljubezni, ki obstaja med misijonarjema.
To odraža njihovo poslanost kot zastopnikov večje družine. Pred Jezusovo smrtjo in vstajenjem so to družino sestavljali Učitelj in ustaljena skupina dvanajsterih, obkrožena s širšim krogom učencev; po Jezusovi smrti in vstajenju se ta večja družina imenuje »Cerkev«.
To občestvo, ki ga predstavlja par oseb, odseva tudi veselo pričevanje o uresničevanju vrednot Očetovega kraljestva v medsebojnih odnosih, ki se uveljavlja z močnim delovanjem v Jezusovih besedah in delih, ki jih lahko povzamemo v pogoji ljubezni in miru.
V tem smislu je Psalm 85 (84), ki nam je predstavljenv tej liturgiji božje besede, razsvetljujoč. Poje obljubo o »resnici, [ki] bo vzklila iz zemlje« in o »pravičnosti, [ki] se bo prikazala iz nebes« (Ps 85 [84],12). Par “Resnica-Pravičnost” napoveduje spoznanje skrivnosti učlovečenja. Jezus je večna Očetova Beseda, ki je prišel živet med nas, postal meso (Jn 1,14), pravi človek (»iz zemlje vzklil«), božanske narave (»z neba gleda« na našo človečnost) . Prišel je predlagat Očetovo kraljestvo, za katerega so značilni človeški odnosi »ljubezni in miru«, močno povezani z resnico in pravičnostjo, ki označujeta njegovo identiteto Božjega Sina.
»Skupaj smo poslanstvo« kot priče Božjega kraljestva, vendar v spreobrnjenjski drži.
Jezus je namreč začel svoje javno poslanstvo z oznanilom: »Čas se je dopolnil in božje kraljestvo je blizu; spreobrnite se in verujte evangeliju« (prim. Mr 1,15). Šest parov njegovih apostolov se je ob začetku svojega misijonskega delovanja zgledovalo po Jezusu, vendar evangelist Marko poudarja, da niso besedno oznanjali tako kot Jezus, »da se je čas dopolnil in božje kraljestvo se je približalo«; omenili so le predlog spreobrnjenja: »Šli so ven in oznanjali, naj se ljudstvo spreobrne« (Mr 6,12). Zakaj ta opustitev? Ker so bili zaradi Jezusove izbranosti in bivanja z njim (Mr 3,13-19) bolj s svojimi dejanji kot z oznanjevanjem postali priče božjega kraljestva. To pomeni, da je vsak par apostolov, poslan ponižno evangelizirati, postal vidnost Očetovega kraljestva, ki ga je napovedal Jezus in ki se je dogajalo v vaseh Galileje. A da bi bili s svojim pričevanjem skupnega življenja kot vidno znamenje Božjega kraljestva, so se morali sami naučiti sprejeti stalno držo spreobrnjenja.
»Skupaj smo poslanstvo« s tem, da se spreobrnemo k treznosti, da se prepustimo Kristusovi moči.
Naslednja določila evangeljske zgodbe nam lahko pokažejo, kaj konkretno pomeni »biti skupaj v poslanstvu« v nenehni spreobrnjenjski drži. Ni očitno, da predstavljanje ljudem kot misijonar po dva ali v skupini izžareva pričevanje ljubezni in miru v prejemnikih. Ljubezen in mir izžarevata sinodalno delovanje vsakega misijonskega para, pod pogojem, da se Jezusovi učenci skupaj odločijo, da bi v njih prevladala moč, ki jim jo je podelil Učitelj.
Prvič: Kristusova moč
»Jezus jim je dal oblast nad nečistimi duhovi« (Mr 6,7b). Najprej gre za dar podelitve »moči nad nečistimi duhovi«, ki prihaja od samega Jezusa.
V kulturnem kontekstu Jezusovega časa in v kulturnem kontekstu mnogih še vedno obstoječih ljudstev je vsaka vrsta bolezni veljala in se še vedno šteje za “obsedenost kakšnega nečistega duha”. Številni pojavi, ki so bili nekoč interpretirani kot »demonske obsedenosti«, danes najdejo razlago in možnost rešitve zahvaljujoč znanstvenim spoznanjem. To ne zmanjša pojava zla v našem življenju in božanskega delovanja, da ga premaga. Čeprav smo pogojeni s krhkostjo našega človeškega stanja, lahko sodelujemo tako, da damo svoj prispevek posameznih veščin in znanstvenega znanja. Toda samo Bog ima moč pisati naravnost na krive črte zla, ki ga povzročamo mi, človeštvo.
Kristjani, razsvetljeni z osrednjim dogodkom Jezusove smrti in vstajenja, danes verjamemo, da »moč nad nečistimi duhovi« ustreza brezplačnemu daru Svetega Duha, ki ga vstali Kristus ponuja vsemu človeštvu, in je povezovalna in osvobajajoča sila i božanske ljubezni. Gre za to, da ga odkrijemo v vsakem izmed nas s prepoznavanjem Kristusa, ki je umrl, bil pokopan in vstal. Prisotnost Svetega Duha v nas nam omogoča, da živimo v nenehni napetosti med življenjem po mesu in življenjem po Duhu, zavedajoč se, da je moč Svetega Duha močnejša v nas, ko se soočamo s kombinacijo človeške energije, pogosto usmerjene v izključno obrambo našega »jaza«, ki se velikokrat spremeni v demonske sile (prim. Gal 5,19-27). Nečistost, ki prizadene človeka, pravi Jezus v Markovem evangeliju, izhaja iz uveljavljanja njegove egocentrične individualne vesti in iz njegovih svobodnih, a sebičnih odločitev, ki lahko povzročijo razdiralne in nespoštljive situacije človeškega dostojanstva v drugih: « Kar pride iz človeka, je tisto, kar človeka naredi nečistega. Pravzaprav iz notranjosti, torej iz človeških src, prihajajo ven zli nameni: nečistost, kraja, umor, prešuštvo, pohlep, hudobija, prevara, razuzdanost, zavist, obrekovanje, napuh, neumnost. Vse te hudobije prihajajo iz notranjosti in človeka onečistujejo« (Mr 7,20-23).
Potrditev brezplačnega daru moči Svetega Duha v vseh nas nam je ponudila kristološka hvalnica Efež 1,3-14, ki opeva našo hvaležnost, da nas je Oče v Kristusu Jezusu blagoslovil, da smo deležniki vseh sadov božanske moči Svetega Duha: odpuščanje naših grehov, naše posinovčjenje kot ljubljenih otrok, naše poslanstvo, da prispevamo k temu, da vse človeštvo odkrije osrednjo vlogo Kristusa, Gospoda vsega stvartsva, neba in zemlje in naše veselje, da smo učenci Trojice, tako da se pustimo, da nas pri razločevanju Očetove volje vodi dar Božje besede.
Drugič: treznost nas, njegovih sedanjih poslanih učencev
Poslušali smo Jezusova navodila pred odhodom apostolov na misijonsko izkušnjo (prim. Mk 6,8-10). V teh okoliščinah bi lahko določila izpeljali do potankosti, saj je šlo le za kratko izkušnjo, skoraj za misijonsko pripravništvo. Za nas kristjane, ki smo poklicani za priče Kristusovega velikonočnega oznanila in želimo doseči, da bi v nas prevladala moč milosti, to je Svetega Duha, ki je že prisoten v nas, odzvanjajo te določbe Jezusa iz Nazareta kot klic k streznitvi. Svetega Duha dušimo v sebi, če se želimo oborožiti s kakršnokoli materialno varnostjo, preden se odločimo biti njegove priče na ulicah sveta. Dvomimo o previdnosti Očeta, združenega s Sinom v Svetem Duhu, če naše srce še naprej išče tolažbo, ugodnejšo gostinsko ureditev, izračune napovedi in preveč vnaprej določene pastoralne programe, preden želi postati »misijon« v imenu Kristusa Gospoda.
Treznost je sinonim za osvoboditev srca od mnogih možnih vezi, ki dušijo močno delovanje Svetega Duha.
»Skupaj smo poslanstvo« med sprejemanjem in zavračanjem.”
Biti poslanstvo v Kristusovem imenu vključuje vztrajnost v uri zavrnitve. Jezus svari pare apostolov, da so lahko dobrodošli, a tudi zavrnjeni: »Če vas kje ne sprejmejo in vas ne poslušajo, pojdite stran in jim v pričevanje stresite prah z nog« (prim Mr 6,11). Kakor se blato ali prah prime ali zakorenini v obleko, sandale, noge in telo romarja, tako je tudi Božja beseda, ki jo oznanjajo in ji pričujejo misijonarji: hoče se kakor prah in blato ukoreniniti v življenju tistih, ki se počuti kot romar, ki išče resnico in pravo veselje. Kdor zavrne predlog evangelija, je podoben nekomu, ki prevzame odgovornost, da ostane udoben v svojih spoznanjih, ki pa jih simbolizira njegov neljubi dvom. Zavrnitev evangeljskega predloga s strani mnogih pa ne preprečuje kontinuitete skupnega bivanja in pričevanja v prinašanju vesele novice odrešenja v misijonu v Kristusovem imenu na ulicah sveta.
