V pergamentni listini je bila 10. avgusta 1189 prvič omenjena pražupnija v Mariboru. Na ozemlju Štajerske med Dravo in Savo, delu oglejskega patriarhata, so sicer razpletli župnijsko mrežo pod patriarhom Poponom v prvi polovici 11. stoletja.
Znanih je nekaj pražupnij, ki so nastale po prizadevanju salzburšega nadškofa, tudi lastnika zemlje na Dravskem polju in Ptuju. Pražupnija v Mariboru je nastala v zvezi s prizadevanji Spanheimov in Traungavcev, gospodov mariborske trdnjave.
Cerkveno organizacijo in župnijo je bilo mogoče sistematično urediti šele tedaj, ko se je krščanstva oprijela večina prebivalstva in so verniki s cerkveno desetino vzdrževali cerkve, duhovščino in reveže. Prve velike župnije so se navadno razvile iz misijonskih postojank, kar pa za slovensko ozemlje zvečine ne velja. Prve cerkve pri nas so zidali domači in priseljeni velikaši in so še dolgo ostajale lastniške. Ob njih so škofje mnogokrat ustanavljali dušnopastirske postojanke.