Ob osamosvajanju Slovenije smo imeli veliko zaslombo v Nemčiji. 27. avgusta 1991 je nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher poklical na pogovor jugoslovanskega veleposlanika v Bonnu Borisa Frleca in ga obvestil o stališčih, ki jih bo iznesel v bundestagu.
Genscher je bil najglasnejši zagovornik stališča, da je treba čim prej pripraviti konferenco o Jugoslaviji. Na srečanju zunanjih ministrov Evropske skupnosti je zagovarjal stališče, ki za mednarodno diplomacijo ni bilo več sporno, da so namreč notranje meje v Jugoslaviji nespremenljive, treba pa je poskrbeti za varstvo manjšin, ki bi ostale zunaj matične države. Ta namig je najbolj veljal za Hrvaško. Tudi diplomacije drugih evropskih držav so bile vse bolj prepričane, da je temeljni problem poglabljajoče se krize v Jugoslaviji srbski poskus, da bi z vsemi sredstvi ustvarili veliko Srbijo. Toda za razliko od drugih diplomatov, ki niso dajali javnih in jasnih izjav, kako ustaviti vojaške konflikte, je Genscher to glasno povedal.
Genscherjeve besede, da je jugoslovanski vozel mogoče rešiti tudi s priznanjem držav, ki si to želijo, so bile mišljene predvsem kot grožnja srbskim agresorjem. Opozoril je JLA, ki se je v vojaških spopadih že odkrito postavila na srbsko stran, da je z vsakim strelom iz njenega orožja bliže ura priznanja neodvisnosti novih držav.
Fotografija: Wikipedija
