Marčna revolucija v Avstriji in politični pretresi v severni Italiji so spodbudili razmah italijanskega nacionalnega gibanja, ki si je za cilj postavilo združitev Italije, v katero bi se moralo vključiti tudi ozemlje nekdanje Beneške Istre. Italijanski poslanci so v posebni izjavi zatrdili, da je Istra italijanska po jeziku, običajih, zgodovini, veri, kulturni dediščini in geografskem položaju.
Prepričani so bili, da se želijo z Italijani spojiti tudi tamkajšnji Slovani. Iz časopisnih polemik med nemško in italijansko stranko je postajalo vse bolj jasno, da hočejo oboji Slovane izkoristiti le kot sredstvo v medsebojnih obračunih.
Italijanski poslanci so tudi v dunajskem parlamentu vztrajali pri italijanski Istri, podpirali pa so jih tudi italijanski poslanci iz Dalmacije. Njihovo prizadevanje je doseglo vrhunec 30. avgusta 1848, ko so od ministrstva za notranje zadeve zahtevali, da celotno Istro zahodno od Učke uradno prizna za italijansko. Njihove zahteve je zavrnil notranji minister grof Franz Stadion, ki je bil pred revolucijo cesarsko-kraljevi namestnik v Trstu in je dobro poznal tamkajšnje razmere. Italijanskim zahtevam je ugodil le z odredbo, po kateri so oblasti v Istri pri poslovanju z italijanskim prebivalstvom uporabljale italijanski jezik.
Naslovnica: Wikipedija
