Na začetku 19. stoletja so začeli za slovenski narod, jezik in ozemlje uporabljati današnja imena. Naziva Slovenec in slovenski sta sicer že obstajala, vendar nista bila zelo razširjena. Nemci so uporabljali za ljudi in jezik svojo staro oznako Wenden, Windischen, windische Sprache. 4. septembra 1844 je uvodničar v Bleiweisovih Novicah prvič imenoval Ljubljano za glavno mesto Slovenije.
Kranjska, ki je bila od 15. stoletja glavna slovenska dežela, je posodila svoje ime jeziku in narodu, saj je Kranjci takrat pomenilo toliko kot Slovenci, kranjski jezik pa je bil slovenski jezik. Nekateri so s Kranjska označevali tudi širše slovensko ozemlje, drugi so se ustavljali na ožji kranjski meji. Razširjena je bila tudi oblika slovenski in kranjski jezik.
Sredi leta 1843 je začel izhajati časopis Novice. Prva številka govori v uvodniku še o kranjskem jeziku, leto dni pozneje pa že omenja Slovence in slovenščino. Beseda Slovenija je postala pojem, ki ga dotlej ni bilo, skupnost slovenskega narodnostnega ozemlja, ki je iz razdrobljenih dežel ustvarjala domovino Slovenijo.
