Italijanska vlada je 8. septembra 1943 razglasila brezpogojno vdajo svojih oboroženih sil. Za dogajanje na Slovenskem je zlom fašistične Italije pomenil nove razsežnosti. Italijanska vojska je ob kapitulaciji predala partizanom velik del orožja, streliva in drugega vojaškega materiala, saj je nemški vojski uspelo razorožiti italijanske enote le v Ljubljani in v krajih ob železnici. Zaradi tega se je partizansko nastopanje proti nasprotnikom komunizma lahko še zaostrilo. Iz Ljubljanske pokrajine se je spopad razširil na znaten del slovenskega ozemlja. Najprej je zajel Primorsko, poleti 1944 pa tudi Gorenjsko. Državljanskemu spopadu so se tako izognili le Prekmurje, Koroška in Štajerska.
Po razorožitvi italijanske vojske se je partizanska vojska usmerila proti postojankam protikomunističnih milic in četnikom, to je enotam legalne Jugoslovanske kraljeve vlade. Partizanska 14. divizija je obkolila odred v Grčaricah, ki se je uspešno upiral napadalcu, vendar ga je z ognjem iz italijanskih topov, ki so jim stregli italijanski topničarji, 10. septembra prisilila k brezpogojni vdaji. Večino od 141 zajetih so pobili, nekaterim pa so sodili v Kočevju, jih precej obsodili na smrt. Le maloštevilni so preživeli.
