Še vedno ni dokazano, kaj naj bi bil greh medvojnega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, da so ga leta 1946 obsodili sodelovanja z okupatorjem proti slovenstvu. Kaže, da je šlo predvsem zaradi njegovega ideološkega nasprotovanja komunizmu.
Njegov odnos do okupatorja še vedno ni popolnoma raziskan.
Sredi avgusta 1942 sta obiskala škofa okupacijska italijanska generala Roatta in Robotti. Na tem obisku je Roatta grozil Slovencem s požigi in uničenjem, če ne bodo sodelovali pri zatiranju narodnoosvobodilnega boja. 12. septembra 1942 je zato dr. Rožman povabil v škofijski dvorec okoli 22 vplivnih Slovencev. Vprašal jih je, kaj storiti. Ker je takrat že prišlo do pobojev drugače mislečih Slovencev, je škof po posvetu predlagal Italijanom, naj bi dovolili ustanoviti varnostne straže pod slovenskim poveljstvom. Predlagal je tudi ustanovitev nekaj zbirnih taborov pod poveljstvom bivših jugoslovanskih častnikov, ki naj bi jih izpustili iz koncentracijskih taborišč. Tabori naj bi preprečevali ustanavljanje partizanskih oddelkov. 26. septembra je škof napisal še spomenico za visokega komisarja Graziolija s prošnjo za odpravo izjemnih ukrepov, ki so jih italijanske oblasti uvedle septembra 1941, in za izboljšanje okupatorjevega odnosa do Slovencev.
Fotografija: Gregorij Rožman/Wikipedija
