Malega človeka nočne blodnje
so lahko tudi zelo velike,
vidi jih kot razpoznavne slike,
kot slapove podivjane vodne.
Mali človek je čez dan pogumen,
si domišlja, sem na položaju,
le na zemlji je lahko kot v raju,
dela se, kako je velik, strumen.
Ko v oddaljenem se nekem mestu
sredi gozda kriminal dogaja,
ne skrbi ga, pravi, naj ograja
le pomaga, kakor ribam v mrestu.
Skupnost kriminalcev da ni kriva,
le posamezniki kaj storijo,
mali človek reče in adijo,
se domov odpravi, brez priziva.
Mali človek vedno jih je branil,
to se ve, vseh barv kriminalce,
bi poštene jim dajal za talce,
se ob tem naslajal, dušo hranil.
Zdaj pa kar naenkrat blodnje nočne,
so v sosesko dobro varovano,
kjer domuje, vdrle pred izbrano
hišo horde prav zlovešče črne.
Niso to prekmurski, ne, rojaki
ki lahko se z njimi še kar shaja,
vpije v sanjah, da je tukaj vstaja,
naj ga obvarujejo vojaki.
Mali človek, duhec brez formata,
v podzavesti namreč se zaveda,
da imeti takega soseda
mora je, še huje pa za brata.
Tudi to bo moral pretrpeti
mali človek, ki minljiv je tudi,
naj se majhen nič še tako trudi,
večno z moro mu ne bo živeti.
