Na območju nekdanje Jugoslavije so se odpirala nova krizna žarišča in nove frontne črte. To je spretno izrabljala srbska stran, ki je odpirala pot vojaškemu reševanju spopadov. Evropa je odlašala s sprejetjem radikalnejših sklepov, ki bi zavrli širjenje vojne na Balkanu. Velika Britanija je z nejevoljo spremljala krepitev nemško-francoskega zavezništva in njegove moči v Evropski skupnosti. Nasprotovala je napotitvi večjega števila opazovalcev ali celo mirovnih sil v Jugoslavijo, češ da bi jih to lahko zapletlo v operacijo širšega obsega. Namesto tega je zagovarjala sprejetje prepovedi prodaje orožja Jugoslaviji.
Varnostni svet OZN je 25. septembra 1991 izglasoval embargo na prodajo orožja Jugoslaviji. Embargo je najbolj škodoval tistim, ki so se branili pred agresijo srbsko-jugoslovanskih vojaških in paravojaških enot, ki so bile dobro oborožene z orožjem nekdaj skupne jugoslovanske vojske. Dr. Dimitrij Rupel je zato 6. oktobra 1991 pisal generalnemu sekretarju OZN Javierju Perezu de Cuellarju, naj svetovna organizacija vendarle ločuje med napadalci in napadenimi.
