Predsedstvo Slovenije je dopoldne 12. novembra 1990, pred glasovanjem v skupščini, obravnavalo Demosovo pobudo za plebiscit. Demosova člana predsedstva Ivan Oman in dr. Dušan Plut sta, oborožena z navdušenjem, plebiscit podpirala.
Drugi trije člani (Ciril Zlobec, Matjaž Kmecl in Milan Kučan) so bili nekoliko drugačnega mnenja. Predsednik Kučan je zadevo vzel nekoliko ironično in dejal: ≫ravno Pučnik nas bo komandiral≪. Vseeno se je bilo treba sprijazniti z dejstvom, da so vladne stranke s predlogom o plebiscitu mislile zares. Nezadovoljstvo pa se ni razraščalo samo v predsedstvu, pač pa tudi znotraj Demosa. Dr. Dimitrij Rupel že v Poljčah ni sodil med plebiscitne navdušence, dr. Pučnika je ponovno obtožil, da je prekoračil svoja pooblastila. Kot se je spominjal Pučnik, sta se celo slišala v telefonskem pogovoru, v katerem je Rupel protestiral, Pučnik pa ga je prekinil z besedami, da bo sklical sestanek vseh strank in da se bodo na njem pogovorili. Rupla pa je klical tudi Kučan in ga s precej povišanim glasom po telefonu spraševal: ≫Ali Pučnik misli, da se lahko državotvorne odločitve sprejemajo na Demosovem poslanskem klubu?!≪
Fotografija: Wikipedija
