Skupaj z Alojzijem Gonzago, Malo Tereziko, Dominikom Saviem, Marijo Goretti, Carlom Acutisem in še kakim svetniškim najstnikom tvorite skupino svetnikov ob katerih s človek vpraša: Kako je mogoče? Kako je mogoče, da lahko nekdo v samo nekaj kratkih letih že dozori za nebesa?
Seveda si človek tudi izpraša vest, češ: je z mano kaj narobe, da ne hrepenim tako silno po nebesih? Da si me ne mudi tako zelo v Božje naročje, da rad živim? In ne pomaga kaj dosti, da si v misli kličeš svete starce, na čelu s svetim Janezom Evangelistom, ki naj bi ga Jezus imel najraje, pa je vendarle umrl star in postaran.
Če smem biti malo predrzen, kar seveda nadvse rad sem, potem se bom naslonil na misel, ki se mi poraja ob prebiranju svetniških življenjepisov. Namreč, da se svetniki in svetnice, vsi po vrsti trudijo potešiti Božjo žejo po ljubezni. In če je to res … če to misel vzamem nekoliko pretirano dobesedno … potem seveda lahko pridem do zaključka, da so svetniki – in seveda svetnice – Božja pijača.
Zato nekateri umrejo tako mladi: ker jih Bog izpije kot »ta kratkega« – v mali dozi in na hitro. Drugi spet so raznovrstni koktejli, se pravi »long drinks«, ki se jih srka previdno in počasi. Tretji spet so likerji, ki se jih »guštira«, četrti vino: sladko, suho, polsuho, servirano v različnih kozarcih glede na letnik in poreklo.
In če se svetništvo v tej moji predrzni misli enači s stopnjo alkohola, potem upam, da bom uspel ljubemu Bogu ponuditi vsaj čaj z rumom, kajti brezalkoholno pivo pač ni pivo in Čušin zaenkrat tudi še ni svetnik!
Ljubi moj sveti Stanislav! Bil si tako Bogu predan, tako pobožen, da si šel na živce svojemu lahkomiselnemu bratu, ki te je zaradi tega večkrat pretepal in na razne načine mučil. Pred njim in pred očetom si z roden Poljske ubežal vse do Rima z namenom, da se pridružiš jezuitom, kjer si komaj sedemnajstleten že odhitel v Božje in Marijino naročje.
V Šentvidu stoji mogočen Zavod svetega Stanislava, imenovan seveda po tebi, saj si zavetnik dijaške mladine. Zavod pa je bil v času komunizma nacionaliziran in spremenjen v vojašnico, takoj po vojni pa je bil to zapor, kjer so bili mnogi Bogu predani in pobožni Slovenci pretepani in mučeni ter celo pobiti od ne tako pobožne bratske roke.
Ljubi moj sveti Stanislav Kostka! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. In izprosi kesanja in spreobrnitve za vse, ki so se izživljali nad svojimi brati. Če ti je uspelo pri tvojem rodnem bratu, zakaj ti ne bi še pri slovenskem narodu.
Gregor
Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK