S prvo adventno nedeljo se začne novo bogoslužno leto.
kaj je tukaj novega? Kaj se res vse začne znova? Preprosto kot koledar, s katerega bi trgali strani po malem? Ne, ne soočamo se z monotonim ponavljanjem almanaha, ki je vedno enak, tako očiten, da je brezglasen. Bogoslužno indikacijo je treba brati v resnici v zavedanju, da je verniku dana možnost novega začetka, ponovnega zagona, novega rojstva, ne glede na situacijo, ki jo preživlja. Vedno in vsakomur je dana priložnost, da začne znova, po nauku nekega duhovnika, ki je, zdaj devetdesetleten in brez moči, tistim, ki so ga spraševali, kaj počne vsako jutro, ko se zbudi, takoj odgovoril: “Danes sem začnel znova!”
Ta začetek je nato kontekstualiziran s svetopisemskimi besedili, ki napovedujejo veliki in strašni Gospodov dan, paruzijo, vrnitev v slavi Gospoda Jezusa, ki jo spremljajo šokantni, žalostni in katastrofalni dogodki, ki bodo povzročili tesnobo in stisko.
Ali ni protislovje združiti oznanilo določenega upanja z evokacijo strašnega konca sveta? Ali se ne bi smeli med seboj izključevati? Je morda tukaj kakšen globlji pomen?
Dvignite se, dvignite svoje glave – vzklika evangelist (Lk 21,28), kar pomeni: dvignite svoj pogled, razširite svoje perspektive; ne ustavite se samo pri tem, kar vidite okoli sebe; ne zadržujte se preveč v svojih granitnih prepričanjih, ki pogosto varen pristan za tiste, ki si ne želijo upati.
Dviganje glave je povabilo, da odprete oči za obljubo, ki napreduje sredi stisk; na možnost, zamegljeno s preveč bolečine, a učinkovito.
Evangeljsko besedilo ne vzbuja nobenega pesimizma ali neustreznega prekrivanja katastrofalnih dogodkov, konca sveta in Gospodove vrnitve: apokaliptični jezik je sporočilo upanja, ne nesreče. Omemba katastrof ima starodavni priokus modrosti in vsebuje povabilo k razumevanju, da krščansko upanje ni “fuga mundi”, brezbrižnost do zemeljskih stvari, temveč poklicano, da ne zatiskamo oči in za seboj puščamo preveč spiritualistične ali lažno optimistične vizije. Noge imamo trdno zasidrane na zemlji, srce pa je široko kot obzorje.
Obstaja upanje ZA in ko se stvari dogajajo na tem svetu in ne le onstran.
Obstaja upanje – morda skrito, drugačno, kot si ga predstavljamo, a nič manj resnično – v mojem današnjem osebnem času, v vsakdanjem življenju, v nasprotjih sedanjosti. V vsakem koščku življenja je sveta korenina smisla, celo in predvsem v tistih, za katere se zdi, da so najmanj sposobni ustvariti to.
V vsaki smrti je življenje.
Upanje torej hrani čuječnost (Lk 21,34), sposobnost, da srca ne obtežimo, da ga ne zapremo v trdnjavo, da ne bi trpelo in trdnjave spremenilo v ječo. Biti čuječ pomeni ne izgubiti jasnosti o samem sebi, boriti se proti navadi, ki anestezira oči, izklopi srce, ohladi duha, zamrzne gorečnost, postara ljubezen.
Evangeljska omemba razsipnosti, pijančevanja in življenjske skrbi, ponuja nov pogled na vsakdanje življenje: tisto, kar je pomemben vidik življenja (pitje/prehranjevanje in delo), ni obtoženo, temveč se postavlja vprašanje, kako, zakaj se to živi. Tu je tudi velik nauk: vse, kar smo in počnemo, lahko uporabimo za spanje, da ostanemo anestezirani, da ne ostanemo budni. Z izkoriščanjem podobnosti izgovorjave med grškima izrazoma “prosoché” (pozornost) in “proseuché” (molitev) so nekateri duhovni avtorji poudarili obstoječo korelacijo med obema realnostima, ki jo je v novejšem času razvila Simone Weil, kot sledi: “Pozornost, na najvišji ravni je isto kot molitev. Predpostavlja vero in ljubezen. Absolutno čista pozornost je molitev. Biti pozoren pomeni imeti odprte oči svojemu srcu, se vprašati, skozi kakšne borbe gre, s kakšnimi gibi je naseljeno, se vprašati, ali živiš v Božji navzočnosti, v skrbnem spominjanju njegove besede.”
Ostanite budni ves čas! (Lk 21,36) ker se lahko zgodi – in se tudi zgodi! – prodati se naglici in površnosti, opijanju ob banaliziranju vsega, dirkam v lovu za uspehi, uspešnosti, ki je vedno postavljena na najvišjo raven. Utapljamo se v površnosti in ne v globini.
Druga hrana upanja je čakanje, sposobnost hrepenenja.
Ali ne doživljamo vsi tega, da pogrešamo nekaj, čemur ne moremo dati imena, pa vendar vemo, da označuje našo nepopolnost? Živimo v pričakovanju namesto v čakanju a pričakovanja nikoli ne bomo mogli v celoti izpolniti ali zadovoljiti. Božične lučke se te dni že prižigajo: vedno prej, vsako leto malo prej, bojda se bodo v prihodnje že kmalu po Vseh svetih. Toda neznanje, kako čakati, nevednost, kako čakati, bo morda le prižgalo luči, ampak ugasnilo pa bo željo po nečem globljem in ostala bo samo pozunajenost v bleščavi luči na ulicah, ker se čakanje kaj hitro spremeni v pričakovanje.
Advent pa nam nasprotno daje obljubo: je nad našimi pričakovanji, tudi tistimi manj očitnimi, bolj utrujajočimi, tistimi, ki se jih zavedamo in tistimi, ki nam uhajajo. On, Prvi in Poslednji, bo dal popolnost in svetlobo tistemu, kar nosimo v sebi. Toda kdaj? Samo na koncu? Samo v tako oddaljeni prihodnosti, da ne vidiš njenih meja? Kdaj in kje se bo Božja obljuba izpolnila?
Naša želja je kraj, kjer se začne izpolnjevati Božja obljuba. Bomo tisto, kar si želimo, mi bomo tisto, kar čakamo, mi bomo strast, s katero živimo v sedanjosti. Da, prihodnost ni le kronološki dejavnik, temveč horizont smisla, s katerim živimo sedanjost; je odprt pogled v nevidno, hvalnica majhnosti, stava na neslutene možnosti. Ko tako živimo dneve, že dišijo po prihodnosti. Ravno takrat se začne uresničevati prihodnost: zato povzdignite glave, ker je vaša osvoboditev blizu (Lk 21,28): blizu je, neizbežna, je poleg vas, je vaše lastno življenje, ki je polno upanja.
