“Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus Gospod.” Gospod je prisoten. Od tega trenutka je Bog resnično »Bog z nami«. Ni več tisti oddaljeni Bog, ki ga je skozi stvarstvo in skozi zavest mogoče nekako zaznati od daleč. Vstopil je v ta svet. To je moj sosed. Kar je angel oznanil pastirjem, nam zdaj Bog po evangeliju in v svojih glasnikih prikliče v spomin. To je novica, ki nas ne more pustiti ravnodušne. Potem moram, tako kot pastirji, tudi jaz reči: Daj no, rad bi šel v Betlehem in videl Besedo, ki se je tam zgodila. Evangelij nam zgodbe o pastirjih ne pripoveduje brez namena. Kažejo nam, kako se na tisto sporočilo, ki je namenjeno tudi nam, na pravi način odzovemo. Kaj nam torej sporočajo te prve priče Božjega učlovečenja?
O pastirjih je najprej rečeno, da so bili budni ljudje in da jih je sporočilo lahko doseglo prav zato, ker so bili budni. Moramo se zbuditi, da nas sporočilo doseže. Postati moramo resnično budni ljudje. Kaj to pomeni? Razlika med tistim, ki sanja, in tistim, ki ostane buden, je najprej v tem, da se človek, ki sanja, znajde v določenem imaginarnem svetu. S svojim egom je zaprt v ta sanjski svet, ki je pravzaprav samo njegov in ga ne povezuje z drugimi. Prebuditi se pomeni zapustiti ta poseben svet ega in vstopiti v skupno realnost, resnico, ki nas edina povezuje. Konflikt v svetu, medsebojna nepopravljivost izhaja iz dejstva, da smo zaprti v svoje interese in osebna mnenja, v svoj majceni zasebni svet. Sebičnost, tako skupinska kot posameznikova, nas drži ujetnike naših interesov in želja, ki so v nasprotju z resnico in nas ločujejo drug od drugega. Zbudite se, nam pravi evangelij. Pridite ven, da vstopite v veliko skupno resnico, v občestvo enega Boga. Prebujanje torej pomeni razvijanje občutljivosti za Boga za tihe signale, s katerimi nas želi voditi; zaradi številnih znakov njegove prisotnosti. Veliki teolog Origen je rekel: če bi imel milost videti tako, kot je videl Pavel, bi lahko zdaj (med bogoslužjem) kontempliral veliko množico angelov (prim. Lk 23,9). Zares – v sveti liturgiji nas obkrožajo Božji angeli in svetniki. Gospod sam je navzoč med nami. Gospod, odpri oči naših src, da postanemo čuječi ter tako lahko prinesemo Tvojo bližino tudi drugim!
Toda vrnimo se k evangeliju. Pripoveduje nam, da so si pastirji, potem ko so slišali angelovo sporočilo, rekli: “Pojdimo v Betlehem … Šli so brez odlašanja.” »Pohiteli so«, tako dobesedno pravi grško besedilo. Napovedano jim je bilo nekaj tako pomembnega, da so morali takoj oditi. Pravzaprav je tisto, kar so jim tam povedali, popolnoma presegalo normo. Svet se je spreminjal. Rodil se je Odrešenik. Pričakovani Davidov sin je prišel na svet v svojem mestu. Kaj bi lahko bilo bolj pomembno? Seveda jih je gnala tudi radovednost, predvsem pa vznemirjenost za veliko stvar, ki jim je bila sporočena, preprostim in na videz nepomembnim možem. Pohiteli so – brez odlašanja. V našem običajnem življenju stvari niso takšne. Večini ljudi Božje stvari niso prioritete, ne pritiskajo na nas takoj. In zato smo jih v veliki večini kar pripravljeni preložiti. Najprej se naredi tisto, kar se zdi nujno tukaj in zdaj. Na seznamu prioritet je Bog pogosto na zadnjem mestu. To je – mislimo – vedno mogoče storiti. Evangelij nam pravi: Bog ima največjo prednost. Če nekaj v našem življenju zasluži hitenje brez odlašanja, je to le božja stvar. Pravilo svetega Benedikta pravi: »Ničesar ne postavljaj pred božje delo (tj. božjo službo)«. Liturgija je za menihe na prvem mestu. Vse ostalo pride kasneje. V bistvu pa ta stavek velja za vsakega izmed nas. Bog je pomemben, najpomembnejša resničnost od vseh v našem življenju. Pastirji nas učijo prav te prioritete. Od njih se želimo naučiti, da se ne pustimo preobremeniti vsem nujnim stvarem vsakdanjega življenja. Od njih se želimo naučiti notranje svobode, da druge dolžnosti – pa naj bodo še tako pomembne – postavimo v ozadje, da se pomaknemo k Bogu, mu pustimo, da vstopi v naše življenje in naš čas. Čas, posvečen Bogu in, začenši od Njega, tudi drugim, ni nikoli izgubljen čas. To je čas, v katerem zares živimo, v katerem izkušamo biti ljudje sami.
Nekateri komentatorji poudarjajo, da so pastirji, preproste duše, prvi prišli k Jezusu v jasli in se lahko srečali z Odrešenikom sveta. Modreci, ki so prišli z Vzhoda, predstavniki tistih, ki imajo pomembno ime in status v družbi, so prišli mnogo kasneje. Komentatorji dodajajo: to je povsem očitno. Pastirji so namreč živeli zraven. Morali so le »prestopiti« (prim. Lk 2,15), kot se prehodi kratek prostor, da bi šel k sosedom. Modri možje pa so živeli daleč stran. Do Betlehema so morali prehoditi dolgo in težko pot. In potrebovali so vodstvo in usmerjanje. No, tudi danes so preproste in ponižne duše, ki živijo zelo blizu Gospoda. So tako rekoč njegovi bližnji in zlahka gredo k njemu, a večina nas, sodobnih ljudi, živi daleč od Jezusa Kristusa, od tistega, ki je postal človek, od Boga, ki je prišel med nas. Živimo v filozofijah, v poslih in poklicih, ki nas popolnoma izpolnjujejo in od katerih je pot do jasli zelo dolga. Bog nas mora vedno znova potiskati in nam pomagati, da lahko najdemo pot iz zapleta svojih misli in obveznosti in najdemo pot do Njega. Za vsakogar Gospod daje znake, primerne za vsakega posebej. Vse nas kliče, da bi tudi mi rekli: Dajmo, pojdimo v Betlehem – naproti tistemu Bogu, ki nam je prišel naproti. Da, Bog hodi k nam. Sami ga ne bi mogli doseči. Toda Bog je prišel dol. Pride nam naproti. Prepotoval je najdaljši del poti. Zdaj nas prosi: Pridite in poglejte, kako zelo vas ljubim. Pridite in poglejte, da sem tukaj. “Transeamus usque Bethleem”, pravi latinska Biblija. Pojdimo tja! Presezimo sebe! Postanimo popotniki proti Bogu na več načinov: v notranjosti na poti k njemu, pa tudi v zelo konkretnih poteh – v bogoslužju Cerkve, v služenju drugim, v katerem me pričakuje Kristus.
Še enkrat neposredno prisluhnimo evangeliju. Pastirja si povesta razlog, zakaj sta se odpravila na pot: »Da vidimo ta dogodek.« Dobesedno grško besedilo pravi: “Poglejmo to Besedo, ki se je zgodila tam”. Da, to je novost te noči: Besedo je mogoče pogledati. Ker je postala meso. Ta Bog, ki se mu ne sme delati nobene podobe, ker bi ga vsaka podoba lahko le pomanjšala ali bolje rečeno napačno prikazala, da se je Bog pokazal v Njem, ki je njegova prava podoba, kot pravi Pavel (prim. 2 Kor 4,4; Kol 1, 15). V podobi Jezusa Kristusa, v vsem njegovem življenju in delovanju, v njegovem umiranju in vstajenju lahko gledamo Božjo besedo in torej skrivnost živega Boga samega. Bog je tak. Angel je rekel pastirjem: “To je znamenje za vas: našli boste otroka, povitega v plenice, ki leži v jaslih.” Božje znamenje, znamenje, ki je dano pastirjem in nam, ni vznemirljiv čudež. Božje znamenje je njegova ponižnost. Božje znamenje je, da se naredi majhnega; postati otrok; pusti se ga dotakniti in prosi za našo ljubezen. Kako zelo bi si ljudje želeli drugačnega, mogočnega, neizpodbitnega znamenja božje moči in njegove veličine. Toda njegovo znamenje nas vabi k veri in ljubezni in nam zato daje upanje: takšen je Bog, ki ima moč in je dobrota. Vabi nas, da postanemo podobni njemu. Da, podobni postanemo Bogu, če se pustimo oblikovati temu znamenju. če se sami naučimo ponižnosti in s tem prave veličine; če se odrečemo nasilju in uporabimo samo orožje resnice in ljubezni. To je naša bojna oprava. V bogoslužju svete noči Bog prihaja k nam kot človek, da postanemo zares ljudje. Origen v zvezi s tem piše: »Saj kaj bi vam koristilo, da je Kristus nekoč prišel v mesu, če ne seže v vašo dušo? Molimo, da bi vsak dan prišel k nam in da bi rekli: Živim, a ne živim več jaz, ampak živi v meni Kristus (prim. Gal 2,20)« (Lk 22,3).
Da, zato želimo moliti na ta sveti večer. Gospod Jezus Kristus, ti, ki si se rodil v Betlehemu, pridi k nam! Vstopi vame, v mojo dušo. Preobrazi me. Obnovi me. Naj jaz in mi vsi iz kamna in lesa postanemo živi ljudje, v katerih se udejanja tvoja ljubezen in preoblikuje svet. Amen!
“Gloria in excelsis Deo et pax in terra hominibus quos diligit.”
