Če …
Vsako leto se ob začetku novega leta že več kot pol stoletja zberemo, da po priprošnji njegove
presvete Matere povzdignemo k Bogu našo molitev, da bi svet v miru začel novo dobo, brez konflikta.
In še nikoli doslej iskrena svetovna molitev za mir ni postala bolj potrebna.
Aktualnosti pa ne podajajo le novice, ki prihajajo z območja Gaze ali rusko-ukrajinske fronte. V svetu
so trenutno številna žarišča vojne in nasilja, več kot sto, več kot polovica jih je pozabljenih, ker
prinašajo malo dobička v poslu družbenih medijev.
Da, ker moramo biti pošteni in priznati, da je eden od razlogov, zakaj vojne in nasilja med različnimi
ljudstvi ali znotraj istega naroda na svetu nikoli ne prenehajo, je to prav neverjeten posel, ki ga
ustvarja vojna: od trgovine z orožjem do povečanja pri porabi goriva, od stroja za produkcijo novic do
špekulacij na borznih delnicah vojskujočih se držav, je vedno veliko ljudi, ki – zavedno ali nezavedno
- živijo od potrebe, da se nekateri ljudje na svetu sovražijo. In če kdo pogosto trdi, da moramo biti
realni in misliti, da drugače ni mogoče, sem prepričan, da kot kristjani ali celo kot ljudje dobre volje
in pravih namenov nikakor ne moremo pasti v dramatično resignacijo, da moramo skloniti glave pred
tovrstnimi “realističnimi” izjavami. Želel bi si, da bi lahko še naprej mislil, da bomo nekega dne lahko
postali realni in rekli, da je mir in ne vojna nujna realnost za družbeno-ekonomski razvoj planeta. Mir
bi moral – absurdno rečeno– zavzeti podobno logiko kot vojna, torej delovati v ekonomskem interesu
tistega, ki prevlada nad drugim, tistega, ki je močnejši od drugega, vendar tokrat z obrnjeno tehtnico.
Če se v vojni ravnotežje ekonomskih interesov nagiba v prid tistega, ki prevlada nad drugim, ker je
vojaško in ekonomsko močnejši, bi se moralo v logiki miru ravnotežje nagibati v prid tistega, ki v
kontekstu vojne, ki je na žalost zdaj skoraj normaleno, prisiljen je vedno in samo trpeti zlorabe vseh
vrst in tako videti, da je prikrajšan za možnost, da se reši iz lastne situacije bede. A žal ni tako, kajti
vojni vedno sledijo trenutki, ki so, čeprav brez vojnih dejanj in zato uradno »miroljubni«, polni krivic,
ki so v resnici hkrati vzrok in posledica za druga nasilna in nepravična dejanja. In v teh vse redkejših
obdobjih »miru« vojskovodje pripravljajo konflikte tako, da jih opravičujejo, se nanje sklicujejo kot
na edino rešitev za mir, da bi rešili težave, ki bi sicer bile nerešljive: težave z mejami, ki med
sosednjimi narodi niso nikoli natančno določene, brezno rasne razlike med sosednjimi plemeni,
drugačne in fundamentalistične verske motivacije, ki onemogočajo kakršnokoli mirno sobivanje,
starodavna nerešena diplomatska vprašanja, teroristične grožnje, ki jih je nujno treba zatreti, preden se zgodi kaj hujšega ipd.
Potem pa se vsi vprašamo, zakaj se ti problemi sobivanja med sosednjimi plemeni pojavljajo samo na
tistih območjih (v Afriki npr.), kjer neka tuja podjetja pridobivajo diamante in trgujejo s slonovino; ali
ker ima mednarodni terorizem vedno svoje celice v državah, ki proizvedejo več nafte kot banan; ali
zakaj so amazonski Indijanci, ki živijo blizu naravnih zalog sladke vode, ki jih je po smešnih cenah
kupilo veliko večnacionalno podjetje za brezalkoholne pijače, tako konfliktni; ali zakaj nesporazumi
med Zahodno Evropo in Vzhodno Evropo obstajajo le v tistih državah, ki jih vodijo nekdanji
pripadniki mednarodnega vohunjenja ali hierarhi nekdanjih velesil, ki se morajo znebiti starih
arzenalov neuporabljenega orožja.
In potem… zakaj se vere tako sovražijo, če pa smo vsi otroci istega Boga?
Če bi bil tudi ta Bog, ki se pogosto neuporabno vpleta v igro kot vzrok za razprtije med ljudmi, da bi v njegovem imenu ponovil močan in odločen “ne” vsaki obliki nasilja;
če nas je vera v Boga spodbudila, da odkrito rečemo, da nasilje ne povzroča nič drugega kot da
ustvarja več nasilja;
če bi Boga miru klicali in ga častili pogosteje kot boga borz, fitnesa, družbenih medijev in vplivnežev;
če bi, namesto da bi prosili Boga le 1. januarja vsako leto, naj z ljubeznijo pogleda na ta svet, ki ga
mučijo vojne, prosili sebe in tiste, ki nas kot pastirje vodijo, da bi vsak dan dejavno sodelovali pri
gradnji drugega možnega sveta, ki temelji na kulturi. miru;
če bi namesto, da bi prosili Boga za pravico tistim, ki neupravičeno ubijajo otroke, nosečnice in bolne
v bolnišnicah s serijo bomb, začeli narediti nekaj konkretnega, da bi bili vojskovodje tisti, ki vsake
toliko doživljajo lakoto in jih zanikajo naša komercialna podpora;
če bi namesto obtoževanja Boga, da je nepravičen zaradi nepravičnega trpljenja tolikih ljudstev, delali
na način, da bi predvsem mladim generacijam teh ljudstev zagotovili boljšo prihodnost z
izobraževanjem in poučevanjem;
če bi se poleg gnusa nad podobami nasilja, ki nam jih prikazujejo novice med večerjo, naučili gledati
programe, ki govorijo o kulturi in pozitivnih stvareh, namesto da bi ure in ure gledali, kaj počne
skupina ljudi, zaprtih v neki hiši več mesecev samo zato, da bi pridobil denar in slavo;
če bi se namesto razočaranja nad nedeljskim nasiljem na stadionih naučili manj preklinjati, ko
gledamo svoje otroke, kako igrajo v amaterskih ekipah, prepričani, da bodo čez nekaj let igrali v Ligi
prvakov;
če bi skupaj z odločno obsodbo vsake teroristične akcije, ki uničuje nedolžna življenja, začeli
sprejemati tudi stališča, ki spodbujajo dialog med člani naših družin, ki že dolgo ne govorijo drug z
drugim za nekaj drobiža, ki je ostal v dediščini starih staršev, ki so trdo delali, da so jih zaslužili;
če bi se ob razočaranju nad ponosom predsednikov medsebojno vojskujočih se tudi mi naučili
nekoliko spustiti glavo, ko kaj reče nekdo, ki misli drugače kot mi;
če … če bomo vanj vložili vse, kar želimo, če bomo tudi mi naredili svoj del, potem in morda šele
takrat bo prišel mir!
