Na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 je bilo v tridomno slovensko skupščino izvoljenih šest Italijanov, trije kot predstavniki manjšine in trije na strankarskih listah. Nihče od njih ni pripadal Demosu. 25. januarja 1991 pa so se začele prve demokratične manjšinske volitve. Pred razpisom plebiscita decembra 1990 je bila italijanska narodna skupnost razdeljena, saj je glas za samostojno Slovenijo pomenil tudi glas za razdelitev manjšine.
Oblasti v Sloveniji so bile nekoliko nezaupljive do stikov, ki jih je italijanska manjšina vzpostavila v Italiji, čeprav so pripadniki italijanske manjšine med spopadi z jugoslovansko armado aktivno sodelovali v procesu mednarodne uveljavitve Slovenije.
V Italiji se je okrepila skrb za manjšino, ki jo je državna meja razdelila med Slovenijo in Hrvaško. Pogoj za italijansko priznanje Slovenije je bil podpis sporazuma o soglasju med Italijo, Slovenijo in Hrvaško o zaščiti italijanske manjšine. Slovenija je ta sporazum povezovala s sprejetjem zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Ker se to ni zgodilo, je podpis zavrnila, vendar se je zavezala, da bo upoštevala določila nepodpisanega sporazuma.
