Štirideset dni po božiču je že, odkar obhajamo učlovečenje Božje besede, največjega dokaza
Božje želje po srečanju s človekom, ki išče polnost življenja. O tem iskanju smo razmišljali
pri modrih ob Bogojavljenju, videli pa smo ga tudi ob Gospodovem krstu pri vseh tistih
ljudeh, ki so so šli krstit k Krstniku, da bi spremenili svoje življenje. Zdi se, da se to iskanje
Boga vse bolj pojavlja v zadnjem času, ki ga zaznamujejo družbena in gospodarska
negotovost, politična zmeda in dezorientacija mnogih zaradi pomanjkanja določenih jasnih
referenčnih točk.
Praznik Gospodovega darovanja – kot se imenuje v zahodni tradiciji – nam daje priložnost,
da se ponovno zavemo, da je prav v odnosu med Bogom in človeštvom to iskanje …
obojestransko. Obstaja srce parajoče iskanje Boga s strani človeka, vendar obstaja še bolj
strastno in globoko iskanje Boga za vsakega izmed nas. Da, omenili smo že, k temu nas
vabijo tudi drugi naši verski prazniki. Toda če natančno pogledamo besedila Božje besede
tega praznika, se ta vzajemnost zdi bolj jasno poudarjena. Ni zaman, da vzhodna tradicija
imenuje to praznovanje “praznik srečanja”.
Berila, ki nam jih ponuja liturgija, kot že rečeno, kažejo to odrešenjsko dinamiko. Evangelij
odgovarja na Malahijevo prerokbo, da bo »Gospod, ki ga iščete, prišel v svoj tempelj« po
dveh starešinah, Simeonu in Ani, ki sta vsak na svoj način, a z veliko podobnostmi,
»pričakovala tolažbo Izraela … ne zapuščata templja, ampak vztrajata noč in dan s postom in
molitvijo.« Iz Aninega odziva – ki se po srečanju z otrokom odzove kot prava očividka, kot
bodoči apostoli – lahko znova zaznamo iskanje Boga v vseh tistih, ki so »pričakovali
odrešenje Izraela«.
Kar zadeva Božje iskanje človeka, knjige Stare zaveze prikazujejo vse tiste »mnoge čase« in
»različne načine« (prim. Heb 1,1), ki jih je Bog uporabil, da bi zadovoljil človekove potrebe
povrniti zveličanje, izgubljeno zaradi greha in malomarnosti. Osebi, ki ju omenja Luka v
današnjem evangeliju, pričata o tem, kako se je treba na Božje pobude odzvati, da bi lahko
prišlo do srečanja med Bogom in človekom. Morda bi bilo danes koristno premišljevati ta
odlomek, da bi v sebi oživili tiste drže, ki nam dajejo možnost, da intenzivno doživljamo
Božjo navzočnost v svojem življenju.
Zanimivo je omeniti, da Luka, edini, ki pripoveduje epizodo Jezusove predstavitve v templju,
vztraja pri trditvi, da je vse to storjeno zaradi spoštovanja tega, kar je zapisano v Gospodovi
postavi, in da je za to dejanje izbral dva človeka, ki sta socialno in kulturno nepomembna: sta
dva anonimna starca, ki, bi lahko rekli, »pozdravljata« neznanega otroka, v katerem
prepoznata pričakovanega Mesijo. Z »racionalnega« vidika bi lahko rekli, da gre preprosto za
naključje ali da gre za namerno redakcijsko dejstvo evangelista. Vendar, če pogledate bolj
natančno, ta dva nista slučajno prepoznala Mesija. Za Simeona so značilne 4 podrobnosti: bil
je pravičen, bil je pobožen, čakal je na tolažbo in vodil ga je Sveti Duh. Štiri značilnosti, ki bi
jih bilo zelo koristno analizirati in o njih meditirati. Dovolj je reči, da se pravičnost izogiba
presojanju stvari samo na podlagi lastnih interesov, da je pobožnost vpletanje Boga v najbolj
banalne življenjske odločitve, da znati čakati pomeni »neprilagojevati se miselnosti tega
sveta«, ne gre za protagonizem, temveč smo priča pravi razsodnost in kako znati spoštovati
čas in ritem življenja, medtem ko biti v življenju voden po Svetem Duhu pomeni prizadevati
si za združevanje tega kar Bog pričakuje od nas, v času v katerem živimo in da živimo tako,
da vse »deluje« v sinergiji in harmoniji.
Ta sinergija in harmonija, ki omogoča dosego srečanja med iskanjem Boga in človeško
osebnostjo, ni dosežena samodejno, še manj pa je plod zgolj človeškega truda. Tudi starost
obeh likov nakazuje potrebo po zvestobi, po vztrajanju v tistih štirih zgoraj omenjenih držah;
toda za ohranitev zvestobe pravi tudi, da je bistveno priznati, da je brez posredovanja Božje
milosti težko ohraniti vse te značilnosti. Tako se Annine značilnosti dopolnjujejo s
Simeonovo držo. Molitev in post skupaj z obiskovanjem templja (torej kraja
»institucionalne« Gospodove navzočnosti) postanejo konkretni pripomočki v tem vzajemnem
iskanju med Bogom in človekom.
Zdi se, da želi Luka v tej epizodi prenesti tudi to sporočilo: kdor hoče najti Boga, se mora
samo odzvati s preprosto držo ali celo s preprostostjo življenja. Kdor se želi srečati z Bogom,
se mora zavedati, da se Bog pred nami, želi srečati z nami. Ko tudi z naše strani obstaja
preprosta drža odprtosti, potem Gospodovo darovanje postane praznovanje srečanja.
In ravno v tej perspektivi si lahko razlagamo dejstvo, da se naša Cerkev prav ob tem
liturgičnem prazniku spominja na pomen posvečenega življenja, ki mora biti in ostati tista
sveča, ki nas spominja, da je srečanje med Bogom in življenjem človeško življenje ki ga je
mogoče doseči in da postane to življenje, ko je enkrat doseženo, neizpodbiten dokaz Božjega
odrešenja. Prav iz tega srečanja izhaja lepota posvečenega življenja: če je srečanje pristno in
traja v času, bo pristno in trajno tudi pričevanje. In tudi mnogi možje in žene našega časa si
želijo, iščejo Boga (na najrazličnejše načine) in morda hrepenijo, da bi lahko rekli: “moje oči
so videle tvoje odrešenje”. Morda bodo to lahko rekli, ko bodo videli preprostost življenja –
posvečenega življenja.
