7. marca 1884 je goriška Soča objavila nepodpisan prispevek o ≫aleksandrinkah≪, kot so takrat imenovali ženske, ki so odhajale v Egipt s trebuhom za kruhom. Odhajale naj bi od trinajstega do šestdesetega leta starosti za tri, štiri in tudi več let.
Med njimi so bile zlasti številne dojilje.
Leta 1869 odprti Sueški prekop je omogočil hiter razvoj egiptovskih mest, zlasti Aleksandrije. Slednja je postala pomembno trgovsko središče, vanj so se priseljevale premožne evropske družine in s tem je naraščala tudi potreba po ženski delovni sili v družinah. Med služkinjami, dojiljami, kuharicami itd. najdemo kmalu tudi slovenska dekleta, ki so prihajala zlasti iz goriškega konca. Leta 1875 je bilo po ocenah v Egiptu okoli 2000 Slovenk, 1882 že 3200, 1887 nad 5300 in 1897 že več kot 7700 Slovenk in 300 Slovencev.
Avtor je ta pojav bičal, saj naj bi bil posledica pohlepa ≫po lahko prisluženem denarju≪, od katerega domači kraji niso imeli nobene koristi, saj so doma ostali mož in otroci. Vsa dela so slonela na moških ramenih in hiša ter družina sta začeli propadati
… Kakorkoli že, boljši zaslužek v Egiptu kot pa doma ali za enako delo v Trstu in Gorici je bil glavni magnet Egipta, ki je učinkoval do srede 20. stoletja.
Fotografija: Wikipedija
