Ko beremo o nasilju nad internetom v nekaterih diktaturah, se le redko spomnimo, da tudi Slovenija na to ni bila vedno imuna. Tako na osnovi odredbe slovenskega inšpektorja za varstvo osebnih podatkov 18. aprila 2003 ni bilo več mogoče na internetu odpreti spletne strani o dosjejih Službe državne varnosti (SDV), ki se je pojavila na svetovnem spletu pod oznako www.udba.net. Šlo je za prvi tovrstni ukrep po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 in po osamosvojitvi Slovenije. Slovenski internetni ponudniki so sicer morali upoštevati ukaz, vendar pa je bil mogoč dostop do sporne strani preko ponudnikov iz tujine.
Na internetu je bilo mogoče prebrati več kot 10.000 imen in priimkov Slovencev, skupaj s šifrantom, ki so jim bila očitana kazenska in druga dejanja, ki jih je vodila Služba državne varnosti, naslednica zloglasne Ozne. Po nekaterih podatkih je šlo za 17.000 ljudi. Dosje je bil shranjen na strežniku in domeni podjetja v Bangkoku na Tajskem. Gradivo so dobili iz rok Dušana Lajovica, častnega konzula Slovenije v Novi Zelandiji, sicer pa poslovneža, lastnika več tovarn v različnih državah in po nekaterih ocenah enega najbolj bogatih Slovencev.
