Papež Frančišek se je rodil leta 1936 v Argentini. Marca 2013 je bil izvoljen za papeža. Je prvi sveti oče iz Latinske Amerike, prvi jezuit na Petrovem sedežu in prvi, ki si je izbral ime Frančišek – po svetem Frančišku Asiškem. S tem je simbolično izrazil svojo željo po skromnosti in ljubezni do božjega stvarstva. Njegov pontifikat je zaznamovan s številnimi pomembnimi reformami, s katerimi je želel Cerkev približati ubogim in pozabljenim.
Že pred izvolitvijo je bil znan po svoji osebni ponižnosti in zavračanju razkošja. Takoj po izvolitvi je zavrnil zlat križ in udobne rdeče čevlje. Preden je s papinskega balkona prvič blagoslovil vernike, je sam prosil množico, naj moli zanj. Namesto razkošnega papeškega stanovanja se je odločil bivati v Domu sv. Marte. Vedno je bil odprt do ljudi, tudi otrok, ki jih je z veseljem sprejemal k sebi, in ni se branil neposrednih, celo provokativnih vprašanj. Njegove besede: »Pastir mora imeti vonj po ovcah« pomenijo, da mora biti duhovnik blizu ljudem, ne oddaljen od njihovega življenja.
Kot kardinal je ostro kritiziral delovanje Cerkve in prikrivanje spolnih zlorab. Po izvolitvi je ukrepal – pedofilske duhovnike je razrešil službe. Poudarjal je, da se je Cerkev zaprla vase in izgubila stik z resničnim življenjem. Vpeljal je reforme v vatikanski kuriji, kjer je poenostavil delovanje ministrstev in povečal njihovo učinkovitost. Boril se je proti korupciji in uvedel ukrepe za preprečevanje pranja denarja v Vatikanu. Ustanovil je tudi Ekonomski svet, ki nadzira proračun in delovanje finančnih ustanov Vatikana.
Papež Frančišek je svojo pozornost usmeril k tistim, ki so pogosto spregledani – zapornikom, beguncem in revnim. Obiskoval je begunce na Lampedusi ter poskrbel za infrastrukturo za brezdomce v Rimu: zanje so uredili kopalnice, frizerske storitve in zdravstveno pomoč.
Namesto da bi obsojal ljudi, se je osredotočil na njihova dejanja. Na vprašanje o istospolnih osebah v Cerkvi je odgovoril: »Če je nekdo gej in išče Boga, kdo sem jaz, da bi sodil?« Spodbujal je sprejemanje skesanih grešnikov in razločevanje med dobrim in slabim. Kritiziral je potrošniški način življenja, ki vodi v brezbrižnost do revnih in narave. Z njegovim vodenjem se je Cerkev začela odpirati širšemu dialogu in vključevanju vseh vernikov, kar predstavlja zgodovinski premik.
Papež Frančišek je postal nova podoba papeža 21. stoletja – preprost, a odločen voditelj, ki si prizadeva, da bi Cerkev znova postala blizu ljudem. Njegove reforme niso le strukturne, ampak predvsem duhovne in pastoralne. Ni dvoma, da je njegov pontifikat prinesel svež veter sprememb, ki še danes oblikujejo prihodnost Cerkve.
