Na višini, tam kjer le koprive
rasejo od vse še zelenjave,
videli smo bajto, sama vase
ki podira se, ki ni za žive.
Gledali smo v čisto podrtijo,
pa so rekli neki nam faloti,
da smo v prav zares veliki zmoti,
ker ljudje v tej hiši da živijo.
Kvečjemu bil vikend je pred časi,
preden se sesul je, smo dejali,
a so zopet nas na stran peljali,
da to gorska hiša je na vasi.
Strehe skorajda več bajta nima,
smo čudili se, le kdo stanuje
v taki razvalini, v njej domuje,
kaj bo tukaj, ko prišla bo zima.
Tu doma naš sin je, če zanima
vas tako, a to vas nič ne briga,
zime zanj ni, fant naš s prsti miga,
za kurjavo ker naš revež nima.
Smo zato v dolino ga poslali,
v dom študentski na stroške državne,
uredili vse zadeve pravne,
da smo končno ga na toplo dali.
Je oddaljen, revež je, dobode
s tem brezplačno bivanje, dodali
so sosedje, kaj bi v tej zmrzali
fant počel, saj je pristaš svobode.
Mu svoboda z mlekom podarjena
materinim je, lahko izbira,
kje in na čigav račun študira,
saj ubožec je številka ena.
Zrli v bajto smo, v to razvalino
in spoznali, da močno spominja
na proces svobodni, ki spreminja
v ruševino našo domovino.
