Valentin Vodnik je 23. julija 1811 poslal francoskemu guvernerju Ilirskih provinc posebno spomenico, v kateri je poudaril, da se ≫jezik Ilircev deli na srbsko in slovensko narečje≪. Francozi so bili namreč naklonjeni misli, da bi se na celotnem ozemlju Ilirskih provinc v ljudske šole uvedla ≫ilirščina≪, torej dalmatinsko-štokavsko narečje, kakršnega so govorili v Dubrovniku.
Valentin Vodnik, ki si je v času Ilirskih provinc pridobil nemalo zaslug za uveljavljanje slovenščine v šolstvu in javnem življenju, je v posebni spomenici, ki jo je poslal francoskemu guvernerju, jasno poudaril, kako se jezik Ilircev deli na srbsko in slovensko narečje. Zapisal je: ≫Prvemu se je reklo v dvornem jeziku na Dunaju ilirski, poslednjemu med Nemci vendski. Med seboj se razlikujeta približno tako kakor spodnjenemščina in visokonemščina, ali kakor furlanščina in beneščina, piemontščina in toskanščina v svojem območju.≪
Vodnikova spomenica je jasno poudarjala, da je treba obe ≫narečji≪, slovensko in srbsko, gojiti kot dvoje samostojnih knjižnih jezikov v sicer skupni državni celoti.
Naslovnica: Wikipedija
