Številne gospodarske reforme v socialistični Jugoslaviji predstavljajo danes že zabavno čtivo. Tako je bilo tudi 24. julija 1965, ko je jugoslovanska skupščina sprejela novo gospodarsko reformo, katere osrednja osebnost je bil podpredsednik ZIS Boris Kraigher.
Med temeljne gospodarsko-politične cilje so uvrstili vključevanje v svetovno tržišče, konvertibilni dinar, realnejše gospodarsko napredovanje ter večje pristojnosti republik, bank in podjetij. Od julija do septembra 1965 je Zvezna skupščina sprejela 29 zakonskih predpisov, ki so bili pravna podlaga za izvedbo gospodarske reforme. Največ pozornosti je bilo namenjene predpisom, ki so se nanašali na denarno reformo. Znižana je bila vrednost dinarja, in sicer v razmerju 1 : 100, in s tem uveden tudi ≫novi dinar≪.
Že februarja 1966 je po Jugoslaviji začela krožiti šala, da se je reforma zaradi mraza in različnih zamrznitev že skrčila za prvi dve črki, torej na ≫formo≪ – obliko. Ukrepi in posegi, kot so bili devalvacija dinarja, omejitev proračunske porabe, zmanjšanje davčnih obveznosti države, administrativno zvišanje cen in njihova prilagoditev zunanjim cenam, so bili namreč po večini politične narave. Konec leta 1967 se je v državi že začelo krepiti mnenje, da je treba reformo končati. Reformna načela so bila tudi uradno opuščena leta 1971.
Fotografija: Wikipedija
