Trianonska mirovna pogodba, s katero je bilo Prekmurje priključeno Kraljevini SHS, je bila uradno uveljavljena 26. julija 1920.
V Prekmurju je v popisu prebivalstva leta 1921 kot svoj materni jezik navedlo madžarščino 14.066 oseb. Pripadniki madžarske narodne skupnosti so ocenjevali, da jih je bilo ob priključitvi v vsem Prekmurju nekaj več kot 20 odstotkov.
Že pred uradno priključitvijo se je pojavila težnja po izbrisu obstoja avtohtonega madžarskega prebivalstva in njegovih kulturnih vrednot, in to predvsem kot odgovor na dotedanjo madžarsko nadvlado. Nove oblasti so že leta 1919 odpustile veliko madžarskih državnih uslužbencev, pozneje pa zlasti zaradi neznanja slovenščine tudi veliko učiteljev. Manjšina je tako ostala brez tistih, ki bi jo vodili, izobraževali in narodno ozaveščali. Asimilacijska politika jugoslovanske države se je v naslednjih letih še stopnjevala. Na območje, na katerem so živeli pripadniki madžarske narodne skupnosti, so se po večini naseljevali begunci iz Primorske in Istre.
