Bleiweisove Novice so 27. julija 1856 objavile pismo dopisnika iz Konjic, v katerem se je dopisnik odzval na poziv, naj se Slovenci namesto v Ameriko raje izseljujejo v Banat in Srbijo.
Konjiški dopisnik je opozoril na trdo življenje v domači okolici, zlasti med hribovskim prebivalstvom, kjer je razsajala lakota in so ljudje trpeli zaradi pomanjkanja oblačil. Bremenili so jih davki, dolgovi, suše in kronično prazni denarni mošnjički. Zato je med drugim zapisal: ≫Sila kola lomi! Take nam tukaj godi, da nam drugega skoraj ne ostane kot zapustiti milo domovino… Ne žene nas hrepenenje po izselitvi, ampak prisila, da ohranimo sebe in svoje družine.≪ Ljudje so prodajali živino in sekali gozdove, cene vina in žita so padale, davki so odirali, dolgovi so naraščali in dražbe so bile vedno bolj številne.
Osnovno vprašanje o vzrokih izseljevanja Slovencev na vse konce sveta je ostalo vse 19. stoletja stalna tema polemičnih diskusij. Razplamtelo pa se je v začetku 20. stoletja, ko že sledimo množičnemu izseljevanju s slovenskega ozemlja. Nedvomno je bil glavno ozadje tega procesa slab socialni položaj pretežno podeželskega prebivalstva. Pretežno mlajša slovenska populacija se je odločila za pot v tujino.
