V Duhu odkrivamo čudovito božjo ljubezen

»Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem” (Mt 11,25).

Odlomek Božje Besede iz Mt evangelija za 14 nedeljo med letom (letos je to nedelja sv.bratov Cirila in Metoda in hkrati nedelja Slovencev po svetu), se začenja s tako posebnim slovesnim izrazom, ki ga ne najdemo nikjer drugje. Mojster neba in zemlje, neskončno daleč od nas ustvarjenih bitji, pa vendar tako neizmerno blizu edino preprostemu človeku, ne moškim in ženskam polnim samega sebe, marveč »malčkom«, »otročičkom«. Ta presenetljiva »javna molitev« je umeščena med ponavljajoče se epizode Jezusove zavrnitve s strani mogočnežev: ravnodušnost ali celo odprta sovražnost je prišla do Njega iz bogatih mest Tiberijskega jezera, farizejev, ki so veljali za popolne ljudi. Niso razumeli, da se namesto njim daje »malim«, kar svetopisemsko pomeni preprost, ponižen, ubog v duhu, tisti, ki se daje na voljo, da prejme Duha.

Dvatisočlentno »krščanstvo« pozna veliko briljantnih ljudi v poglabljanju vere – mimogrede – označevanja učencev kot »kristjanov« na začetku niso poznali, pač so se imenoval »sveti« ali »hagios« (grško), kar enostavno pomeni »posvečeni Bogu« in jih niso več smatrali za Jude. Lahko pri tem pomsilimo na velikane modrosti in umnosti: apostola Pavla, Avguština, Danteja, Tomaža Akvinskega, Pascala… da ne naštevamo vse te množice velikih ljudi, a bi bilo krivično, da bi bila vera samo za njih, intelektualne izbrance, mali človek pa bi se samo skrival od zadaj, ker ni »razumel« vsega. Nasprotno. Preprosta ženica ali mali otrok, ki se komajda pokriža, lahko bolje »ume« spoznanja vera lahko bolje kot nek vzvišen filozof, ambiciozni politik, zaskrbljen bogataš, ki mu je glavna skrb njegovo premoženje ali ugled v družbi in javnih medijih. Najvišja Božja pravičnost daje vsem, malim in velikim enake možnosti, da »razumejo« bistvo, to je, da nas ima Bog enostavno rad, ne glede na svoje spoznavne možnosti ali nek notranji uvid, da lahko Božje sporočilo razširi in poglobi.

Ciirl in Metod, freska Toneta Kralja v Štandrežu pri Gorici. Foto (c): Tino Mamić

To kar Dante pravi o raju, se lahko dogaja v vsakem trenutku v najrazličnejših stopnjah blaženosti, kolikor pač lahko posameznik brez zavisti do drugega po razsvetljenju Duha sprejme in zmore nositi. Brez kakršnihkoli zaslug, ker je vera dar, ki sem ga prejel oziroma ga nenehno prejemam. Če se nam zdi, da imamo premalo vere je to zato, ker puščamo Boga pred vrati svojega srca. Če hočeš sprejeti Boga, moraš biti »majhen«, treba se je odpovedati lastnemu ponosu. Sprejeti Boga v svoje življenje ne pomeni biti podvržen vsem vrstam omejitev naše svobode, marveč enostavno pomeni iskanje, svobodo, ki je verodostojna šele, ko se vse obrača v dobro. Pomeni najti tisto polnost življenja, ki jo je mogoče intuitirati tako, da jo na čisto človeški ravni primerjamo z odnosom pristne ljubezni. Sprejeti Boga končno pomeni v svojem življenju izkusiti vznemirjajoč občutek, ki ga človek začuti takrat, ko iskreno ljubi ob spoznanju, da je tudi on sam ljubljen.

Majhen pred Bogom je torej vsakdo, ki izkuša krhkost in izkusi potrebo, da svoje življenje utemeljuje v vsej svobodi na Njegovi Besedi. Zato pred Bogom ni nič boljšega kot biti nič, kot pravi apostol Pavel v špismu Filipljanom: “Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček” (Flp 3,8). Zato vse krize, ki jih ljudje doživljamo so lahko samo nova priložnost v življenju, ne razpad, je lahko samo nova prilika za novo čudenje nad življenjem. A to le v moči vere. Čudenje je dejanje vere, ker lepoto odkrivamo onstran lepega, ki ga vidimo. Gledamo namreč s srcem – tako pravi A.de Saint-Exuperey v Malem princu: “Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, bistvo je očem neviodno”, ne samo očmi. Zato pravi arabska modrost: »Dokler bo le en sam človek, ki bo zjutraj vstal in gledal sonce, hvalil Boga, sveta ne bo konec.« In bodimo skromni. Ne moremo prevzeti vse teže sveta, da bi jo lahko nosili. »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo« (Mt 6,34). Bodimo ponižni, z nogami na tleh, da ne bi razmišljali, da bi morali vse rešiti, ker bomo utrujeni in obteženi. Živimo v zavesti, da nismo sami. »Pridite torej kmeni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Tu sem, da ti dam vso svojo ljubezen in podporo.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več