Se v deželi neki je godilo,
bližnjevzhodni po mentaliteti,
ni še dolgo, ne pred več stoletji,
kar se tole tam je pripetilo.
V tej deželi avtokrator vlada,
tristo že noči, ne tisoč eno,
a dovolj, da nekaj bo storjeno,
da se vrže diktatura mlada.
Iščejo junaka za naskoke,
v pravljici se takšen najde vedno,
Kahlibaba to je, fant izredno
zaletav in ravno pravšnje stroke.
Kahlibaba v boj se vrže strumno,
zbere vojsko, da bi strmoglavil
ta režim nesrečni, kaj bi pravil,
Kahlibaba to počne pogumno.
Zbira tam po vzhodu fant junake,
vse do ruskih step si jih nabira,
pravi, da večina ga podpira,
druge pa razglaša za bedake.
Se odpravi z vojsko pred votlino,
Sezam, no, saj pravljico poznate,
si obeta najdbe tam bogate,
z njo da strmoglavi vladavino.
Sezam, daj odprrrri se Kahlibabi,
slišati zategle je ukaze,
pa še bolj zategle njih obraze,
ko odpre se Sezam, ki jih vabi.
Štirideset kant so vsi zakladi,
toliko zabojnikov našteje
Kahlibaba prej in pa pozneje,
ta, ki rad bi prvi bil na vladi.
V hipu zgodbe s kantami se spomni,
ko že enkrat med smeti je padel,
mu neštetič je poskus propadel,
apetiti so bili neskromni.
Kahlibaba razočaran toži,
šest prrremalo, pa še ti so prrrazni,
rrrezultati skrrrajno so porrrazni.
Kdo bi rad bil v Kahlibabe koži?
