Gora spremenjenja

Ali pa smo resignirani glede na dano, obstoječe in ali smo sposobni ohranjati “vizije”, gojiti utopije, se boriti, da se te utopije lahko uresničijo? – Ali smo pripravljeni “sestopiti z gore” in se vrniti med “ljudi”, to je našim bratom, ki nas iščejo?

Žal na gori ne morete ostati niti minute dlje. Ne samo to, Jezus celo prepoveduje aostolom na gori, da bi govorili z drugimi o tem, kar so videli in slišali, dokler njihov Gospodar ne vstane od mrtvih. A seveda niso razumeli, kaj pomeni izraz “vstajanje od mrtvih”. In niti ne bodo razumeli, ko na velikonočno nedeljo ženske poročajo, da je grob prazen. Kdo bo pa verjel ženskam. Njihova nezaupljivost se upira tudi izjavi Magdalene, ki prisega, da je prvi dan po soboti celo govorila z Jezusom. Niti Emausovim učencem ne uspe vdreti v srca apostolov, ko pripovedujejo, da so srečali Vstalega in ga prepoznali v lomljenju kruha. “Na koncu – če preberemo dobesedno – (Jezus) se je enajsterici posebej prikazal, ko so bili za mizo, in jim očital njihovo nevero in trdoto srca, ker niso verjeli tistim, ki so ga videli vstalega.”

Duhovna gora

Odtujevalne izkušnje vsakodnevne resničnosti, me pripeljejo do strašne skušnjave, da bi dve izkušnji – dnevno in versko – postavili na dve različni nekomunikacijske ravni; ker mi preprečujejo, da bi dojeli, da za kristjana resnična težava ni toliko
v tem, da vnese duhovno (gora) v nečisto (dolina), temveč v tem, da ga v njem odkrijem, ker izkoriščajo čustvenost, ki je vedno v nas, ko nas navdušujejo (upravičeno) s čudovitimi pesmimi nekaterih naših nedeljskih liturgij, ne da bi se nas to dotaknilo v globini, čerprav gre za zbore privilegiranih ljudi ali pa premetenih obilkovalcev bogoslužja za oči in ušesa, ki so dobri in dajo občutek božanskosti; ampak niso v slogu Jezusovega konteksta: če se ne spustimo z gore, če ne opustimo zamisli o šotorih, v katerih nam je dobro in če ne dovolimo tragedij in obupov ljudi, ko vse to slabo vstopa v naše življenje in naša občestva; ljudje, ki ima raje samomor kot sramoto brezposelnosti; odvisnik od mamil, ki gre skozi vse vagone vlaka, da bi našel denar za nakup te zaklete snovi omame; prostitutke za potešitev telesne lakote mimoidočih; ali tistih dveh fantov, ki se imata rada in živita skupaj in se ne poročita, ker sta izgubila upanje v prihodnost; in še institucionaliziranih starejših v samoti in popolni tesnobi.

Seveda je gradnja šotora na gori lahko koristna in daje nenavadno evforično vzvišenost: končno sem našel “svojo skupino”, svoje ekskluzivne “prijatelje” in to mi je dovolj … a žal mi to preprečuje, da bi se spustil s svoje gore iluzij in delil svoje vstajenske izkušnje z vsemi h katerim sem poslan.

Kot zaljubljenost

Zgodi se tako tudi zaljubljenim. Zanje obstaja trenutek, ko si pogledata v oči, ne da bi spregovorila, in se ju ne dotakne velika zmeda, ki je okrog njiju, in se strastno poljubijo, ne glede na to, kdo jih opazuje. A to je izjemen trenutek: ne da bi se odrekli ljubezni, se bodo morali potem spoprijeti z vsakdanjim življenjem, z banalnostjo človeškega obstoja.

Toda vrnitev v rutino ni vedno nekaj zaničljivega, saj je to normalno stanje ljudi, s katerimi živimo. Poiščite hišo, naredite dva izračuna, da ugotovite, ali nam denar, ki ga imamo, omogoča preživetje ne le dva tedna na mesec, ali se soočamo s težavami bolezni, ki nas prizadenejo, ko to najmanj pričakujemo; imeti otroke, jih vzgajati, jih pošiljati v šolo, obvladovati njihove krize … Kristjan ni tisti, ki banalizira te resničnosti, ki bi ga bilo skoraj sram, da bi jih imeli za stranski produkt izkušenj, ampak bi se v njih kompromitiral z vso svojo moškostjo ali ženskostjo, saj vedo, da vstopajo v veliko skrivnost odrešenja, v projekt osvoboditve.

Sestop z gore

Ali je naša družina tudi po izkušnjah pandemije “natančna”, ko dojema “znamenja časa”? – Ali v srcu hranimo sposobnost čudenja ob lepih stvareh, ki jih vidimo, ob obrazu in telesu partnerja, ob iznajdljivosti otroka, ob lepih spominih, ki nas lahko vodijo pri eksodusu z gore? – Ali pa smo resignirani glede na dano, obstoječe in ali smo sposobni ohranjati “vizije”, gojiti utopije, se boriti, da se te utopije lahko uresničijo? – Ali smo pripravljeni “sestopiti z gore” in se vrniti med “ljudi”, to je našim bratom, ki nas iščejo? – Tudi mi se tako kot apostoli sprašujemo, kaj pomeni vstati iz mrtvih?

In s to uganko vstajenja, katere simbol je spremenjenje na gori, naj nas popelje v naslednjo nedeljo, ko bomo razmislili ob novi epizodi izgona trgovcev iz templja, resničnosti, ki se ne nanaša samo na srce judovske religije izpred 2000 let, marveč tudi v naš čas.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več