Darjan Žarec
PREDSEDNIK IN BONBONI
V razred naš prišel je zgolj slučajno,
od nekod drugod se je prešolal,
se dotlej po drugi sceni rolal,
toda zdaj hvalili so ga bajno.
Za učitelje je bil nadarjen,
ta bo razred zdelal vsaj z odliko,
so kazali nam njegovo sliko,
za predsednika da je ustvarjen.
Brž postal predsednik je razreda,
tudi če glasov dobil manjšino,
se ves čas za zlato je sredino
sam razglašal, bil kot senca bleda.
Kot predsednik je dobil blagajno,
ko poslali so ga v trgovino,
vsakič je prinesel robo fino,
a ne takšne z uporabo trajno.
Po potrebščine so ga poslali,
po papir in svinčnike, radirke,
on pa je prinesel kombinirke
in navlako, ki so mu jo dali.
Je delil bonbončke po razredu,
ki jih za denar je kupil javni,
kupoval naklonjenost, bil glavni
v lastnem Marjan ves čas je neredu.
En bonbonček tebi, drugi meni,
dokler v vrečki je še sploh kateri,
noče fant, da komu se zameri,
so nameni čisto vsi pošteni.
Zmanjkalo bonbončkov sredi leta
naglo je in zmanjkalo papirja,
toda Marjan naš veselo dirja,
s floskulami še naprej opleta.
Ura zadnja trajala razredna
le deset minut je, zadostuje,
da predsednika se tam kaznuje
za dejanja vse njegova bedna.
Slednjič ga odnesejo bonboni,
Marjan pa očem še ne verjame,
misli, da lahko še kje kaj vzame,
če ravnatelju se le prikloni.
Ga spodil tovariš je ravnatelj,
tisti striček mali sivolasi,
o katerem glas gre v naši vasi,
da je Marjanovih star prijatelj.
Kar naenkrat več se ne poznajo,
ker naš Marjan jih je razočaral,
ko z bonboni vse jih je prevaral,
čas je, da drugam ga v šolo dajo.
Toda Marjan hoče, da zaključil
vsaj z bonboni bi predsedovanje,
uredijo fantu takšno stanje,
da iz šole sam se je izključil.
