Dobri poznam kruh iz domače kmečke peči.
Rodi se kot obred hvaležnosti, v prvih urah dneva.
Obhaja liturgijo obhajila in delitve. Od napora gnetenja do priprave peči. Skrb za različne faze peke. In rodi se nekaj čudovitega.
Ženske nadzorujejo živahnost toplote, postopno porjavitev.
In hiša se napolni s parfumom bujne svežine vonjav, in veseljem, da bo spet praznik
Spet nam Božji blagoslov daje vsakdanji kruh.
Ta kruh je bil največkrat skrit kot dragocenost v omari, da je nahranil družino in reveže, ki so trkali na vrata.
Kruh, ki štirideset let hrani izgnance v puščavi, je neskončno dragocenejši. Je plod božje materinske skrbi. Je skrivnostni kruh, katerega izvor ni znan: “Kaj je potem?” Kot rosa prihaja z neba, da nahrani narod, ki se vedno pritožuje v polnosti dvomov in nostalgije po sužnosti ob čebuli in mesu, kljub ljubezni svojega Boga, zvestega moža svoji zaročeniki – Izraelu.
Za razliko od ljudi v puščavi so naše žene, zbrane pri peki kruha, bolje in bolj hvaležno izkusile Boga. Okusen kot kruh, ki je nastal izpod njihovih rok in iz radodarnosti zemlje. Kruh iz moke. Kruh truda. In potem delitev kruha. Kruh za darovanje in obogatitev.
Jezus vse razume. Ganjen nad mnogimi, je pravkar odprl oči za preobilje kruha, ki nahrani.
A zdaj čuti potrebo, da se umakne v tišino. Noče biti kralj, ki hrani telesa. Zato se usmeri proti Kafarnaumu, proti drugemu obzorju z neskončnimi obrisi prihajajočega trpljenja.
A tokrat bo razkril nepričakovano, nezaslišano, neverjetno skrivnost “kruha življenja”. Tako vzvišena skrivnost, da zahteva vero kot nepogrešljiv pogoj, da jo lahko uživamo.
Hoče mizo pripraviti z drugačnim kruhom. Kruhom nenasitne želje.
To je evharistija, kot pravi kruh želja. Samo vera nam omogoča, da razumemo znamenje, ki ga bo Jezus spet pokazal in dosegel. »Novi Božji kruh sem jaz, ki vam govorim. Kruh, ki hrani, dokler dokončno ne pogasi lakote. Zaupanje, ki za vedno pogasi žejo in lakoto srca.”
»Gospod, vedno nam daj tega kruha,« prosijo ljudje.
Vprašanje ustreza temu, kar vedno sprašujemo. Kaj zahteva mlačna skupnost, ki pričakuje le materialne darove. Vedno strižemo z našpičenimi ušesi, da bi slišali priročne besede iz Učiteljevih ust. A ne besede, ki nas sprašujejo.
Jezus, ljubeče srce, pozna samo en odgovor: »Jaz sem kruh življenja«. Jezus vedno preseže »normalnost« naših majhnih pričakovanj. Vzbuja zmedo. Vemo: vsaka ljubezen, ki preseže povprečnost naših ljubezni, se nam zdi dejanje norca.
Jezus je »norec kruha«. »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ne bo nikoli več lačen. Jejte hrano, ki prinaša kraljestvo. Svoj obstoj oživi s hrano, ki preobrazi srce in preseže vsako uživanje. Kdor vame zaupa, ne bo več žejen. Nikoli!”. Našemu začasnemu, običajnemu in neučinkovitemu hranjenju za mizo zlomljenega kruha Jezus nasprotuje z »nikoli«. »Nikoli več ne boste lačni, če boste jedli kruh, ki vam ga dajem, z željo, z ljubeznijo, s ponižnostjo, kot družina, zbrana v enem telesu«. V naših občestvih oblikujemo vrste maloštevilnih strank, raztresenih in povprečnih obiskovalcev. Nismo uboge množice, lačne Boga. Srečne zaradi nepričakovanega srečanja. Jezus je spraševal ljudi in sprašuje nas: “Zakaj me iščete?”. On sam nam pravi: »Ker ste jedli kruh, pojdite za menoj a iščite me po znakih ljubezni. Tudi sami se lahko vsak dan nahranite s kruhom življenja. Toda s kakšnim srcem? Jejte moj kruh, ki vas vrača k resničnemu življenju, življenju ljubezni.
Naše skupnosti morajo nujno opustiti stare navade in obrede, namenjene razvadam in pokvarjenosti. Dovoliti si prenoviti miselnost in prevzeti novo stvarstvo, ki ga poraja evharistija, kruh življenja. »Novi« kruh oddaja nov vonj nesmrtnosti, sprošča novo energijo ljubezni, poraja novo ljubezen do bratstva, sproža novo spreobrnjenje v mislih in odločitvah, vzbuja novo potrebo po občestvu. »Novi« kruh, Jezus, se pusti vzeti v naše roke: razlomljen kruh in izlito vino, da nahrani naše mize. Je pristno in edino upanje za stvaritev brez primere in za novo nebo, dostopno vsakemu bitju, ki ljubi. Nikoli, nikoli nihče, ki je jedel Jezusa, premleval ta kruh, ga okušal s željo, ne bo videl teme in noči, obupa in zamere. Vedno bo videl samo svetlobo. Luč kruha vsak dan.
Lahko imam žuljave ali umazane roke, Jezus, prideš kot kruh, a jih ne pogledaš. Važno je srce.
Lahko imam srce iz kamna in kisa v krvi, Jezus Ti prideš kot Kruh, misleč na srce iz mesa, ki bo ozdravljeno.
Lahko imam nečista in trda ušesa, Ti prihajaš kot Kruh, prinašaš sladkost, v tišino, ki me omamlja z melodijo tvojega daru.
Lahko sem zaprt ali lažno odprt, Jezus prihajaš kot Kruh, rušiš moj odpor kamen za kamnom.
Lahko sem raztresen ali zainteresiran ali formalen pred tvojo ljubeznijo, Jezus. Ti prihajaš kot Kruh, in ostajaš blizu mene, in me ne zapustiš.
Lahko sem predrzen, neiskren, neprepoznaven v tvojih očeh, Jezus. Pridi, božanski Kruh, in pusti se objeti brez pritoževanja.
Jezus, pravi kruh želja!
Želim si te morda le za trenutek, potem pa te pozabim, razmišljam o tem, kaj me v življenju zadovoljuje.
A lačnega in tavajočega me znova najdeš.
Vedno si Ti, Jezus, kruh želja. Privlačiš me. Motiš me. A ko se umiri orkan, silovit veter, potres in požar, vedno prihajaš Ti, Kruh ob meni. Glas sladke tišine.
