Se obdal je s svojo vojsko celo,
z gardo advokatov zanesljivih,
voljnih za stvar, skratka podkupljivih,
ki naj zanj opravili bi delo.
Ni prišel osebno Al Jancone,
on zaščitena je vendar priča,
je namesto sebe, pridaniča,
v boj poslal preskušene poltrone.
Al Janconeju se sploh ne sodi,
le v postopku je sedaj upravnem,
je ob strani in neviden v glavnem,
iz ozadja skratka vojno vodi.
Zadovoljen ni preveč z vojščaki,
saj navkljub velikemu številu
ne diši nič po zagotovilu,
da izteče dobro se kloaki.
Za kloako gre, ki z njo napaja
Al Jancone svoje packarije,
da zaudarja od umazanije,
kriminal za njo samo ostaja.
Al Jancone upa, da izteče
stvar se po načrtu s podkupnino,
hkrati pa skrbi ga, da v globino
vrta se preveč, in to ga peče.
Ve, da ko vijak v kloaki poči
več noben fiškal mu ne pomaga,
ko razlije rdeča se nesnaga,
Al Jancone sebe sam namoči.
