43 slovenskih kulturnih delavcev je 23. februarja 1921 v Naših zapiskih objavilo tako imenovano avtonomistično izjavo, ki se je zavzemala za ohranitev slovenske narodne individualnosti in za njeno avtonomijo v okviru jugoslovanske države. Z njo so se uprli centralističnim in unitarističnim zamislim o notranji ureditvi Kraljevine SHS. Izjavo so oblikovali nekdanji socialistični teoretiki dr. Dragotin Lončar, Abin Prepeluh in Fran Erjavec, ki so se pozimi 1920/1921 razšli z Jugoslovansko socialdemokratsko stranko, ker je stranka podpirala program jugoslovanskega unitarizma in centralizma. Izjava je zahtevala avtonomijo slovenskega, že tako ali tako dovolj razkosanega ozemlja, in sicer v takšnem obsegu, ≫ki bi ne slabil moči države, ampak jo krepil, dajajoč razmah individualnim silam edinic≪.
Kot je pozneje poudaril Fran Erjavec, je bila ta Izjava začetek slovenskega avtonomističnega gibanja, ki je bilo osrednje vprašanje slovenske politike do razpada prve Jugoslavije.
Na sliki: Fran Erjavec, Wikipedija
