Če me zadnje dneve ne bi spraševali, kdaj si bom ogledala modni film o družini Gucci, se ne bi nikoli, ampak res nikoli prepustila razmišljanju o življenju najbogatejših ljudi na svetu. Prvič ne bi tega počela zato, ker me nič ne briga, kaj se dogaja v palačah med zlatimi stenami, drugič pa zato, ker vem, da je vse tisto, pa naj bo dobro ali slabo, kar pricurlja izza teh sten, tisočkrat preverjeno in služi zgolj in samo za metanje peska v oči milijonov sledilcev in oboževalcev.
Za omizjem Zadnje besede smo se že enkrat ali celo dvakrat pogovarjali o Kim Kardashian, ki jo sicer pozna ves svet, meni pa dol visi, kaj počne in katero šminko uporablja. Zavedam se le, da ima tudi njena gola zadnjica zgolj in samo en namen: kako z njo zaslužiti še več denarja. Pa kaj potem, če ima 63,3 milijona sledilcev na Twitterju, 160 milijonov na Instagramu in skoraj 30 milijonov na Facebooku! Mar mi je!
Zakaj bi bila ena od množice, ki zaradi njenih milijonov ne more spati?
Se sploh komu sanja, kako je v resnici? Je že kdo pomislil, kako peklensko mora biti, ker nima v vesolju nikogar, ki bi mu zaupala, se nanj zanesla? Ima sploh koga, ki bi jo imel rad tudi v resnici, ne le zaradi denarja? Jesti z zlatih krožnikov ob misli, da so tudi srca tistih, ki ti strežejo in te obkrožajo, iz podobne kovine, ni ravno dober občutek. Vsaj zame ne.
Podobno čudaška sem bila že v mladosti. Nikoli nisem lepila na stene fotografij Clarka Gabla, Pierra Bricea – znanega Winnetouja, Grete Garbo in drugih, nekoč slavnih in bogatih filmskih igralcev. Enkrat samkrat se je nad posteljo znašel Che Guevara, a je tudi hitro romal v smeti, ko je prišla na obisk teta Rozi iz Trsta in mi, vsa zgrožena, povedala, kakšen zločinec je ta lepotec v resnici.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
