Predstavniki štirih velikih sil so 12. decembra 1946 podpisali protokol, v katerem so se obvezali, da bo Varnostni svet čim prej imenoval guvernerja Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Poleg tega so se tudi zmenili, da bo do tedaj za STO veljal začasni režim, ki naj bi ga v coni A izvajala anglo-ameriška, v coni B pa jugoslovanska vojaška uprava. Vmesna državica med Italijo in Jugoslavijo naj bi postala na gospodarskem področju posrednica med Zahodom in jugovzhodno Evropo in naj bi s tem dobila možnost za preživetje. Očitno je bilo namreč, da bi sicer ne mogla obstajati, saj ni imela na razpolago dovolj hrane za svoje prebivalstvo, ni imela goriva pa tudi ne industrijske proizvodnje blaga za široko potrošnjo. Celo glede pitne vode je bila odvisna od Slovenije. Varnostni svet OZN je formalno sprejel odgovornost za nadzor nad STO. S tem se je obvezal, da bo njegova uprava v skladu s temeljnimi načeli ustanovne listine OZN. Takšen postopek, ki je za cel mesec prehitel podpis mirovne pogodbe, je bil izraz strahu zahodnih velesil, ki so menile, da bo Jugoslavija povsem obvladala tržaško državico, če je ne bodo obrzdali z mednarodnimi varnostnimi ukrepi.
Naslovna slika: Wikipedija
