Moj preljubi Prešeren,
Čas, ko se spomnimo nate, je spet prišel naokoli. Po svoje imaš še srečo; veš, koliko jih je, pri katerih nihče nikoli ne potrka na vrata. Malčk zato ne, ker so se komu zamerili, malčk pa zato, ker jim gredo ljudje na živce. Tebe se ob letu osorej spomnijo še tisti, ki poezije žive ne prenašajo. Razen, seveda, če popijejo kozarček ali dva, takrat pa iz njihovih ust zadonijo precej kosmati okrogli verzi: ”Jej, pij in kavsaj, za večnost se ne ravsaj!”
Tako radoživ si bil, tako rad si objemal mlada dekleta, jih poljubljal na kipeče prsi, iz njihovih dihov in sramežljivih pogledov si tkal prešerne pesmi, no, ja, včasih tudi hudičevo zatežene in spodobne!
Vem pa, da pa vseeno nisi bil takšna nočna mora, kot te hočejo prikazati skozi neznosno dolgočasne šolske ure in tudi proslave, ki državljane silijo v depresivne misli!
Železno cesto, Sonetni venec, O, Vrba, draga vas domača in številne druge smo se učili za ocene, tvoje apokrifne, zelo spotakljive verze pa smo žebrali na skrivaj, da nas niso slišali odrasli. Ker če bi ujeli na ušesa tisto, najbolj nedolžno, France Prešern je skoču čez cvirn, cvirn pa poč, Prešern dol skoč, bi palica pela!
Vsako leto okoli 8. februarja novinarji odhitijo na teren in molijo naključnim državljanom mikrofone pred usta. Sprašujejo jih, koliko berejo slovensko poezijo, koliko berejo tvoje Poezije, koliko pesmi znajo na pamet. Koliko knjig imajo doma.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
