Smo v središču Jezusovega govora s katerim Luka postavi »magno carto« svojega evangelija. Jezus množici, ki se je zgrinjala k njemu z vseh strani, razlaga pravila za tiste, ki mu želijo slediti. To so provokativne zahteve, ki jih Jezus naslavlja svojim sledilcem. Če ljubiš tiste, ki te ljubijo, odpustiš tistim, ki ti odpuščajo, kaj je to posebej junaško dejanje? To počnejo vsi, tudi ateisti. In potem se pojavi dvom: ali ni to res, da smo krščanstvo skrčili na vrsto moralnih načel, po katerih se vsi navdihujejo? Takšna vera bi bila neuporabna, ker lahko zaide v moralizem, ki nam ga očitajo tisti, ki verjamejo v neuporabnost Boga.
Zadovoljni smo s povprečnostjo
Največja ovira je najprej POVPREČNOST. Priznati moramo: tako smo razvodenili revolucionarni pomen evangelija, da se včasih zdi, da je postal povzdigovanje osebnega zasluženja, nekakšna pohvala zdrave pameti, samo razumskega pristopa, za katerega ni nujno da vodi do osebne vere. Zato je v tem smislu razločevanje med kristjanom in muslimanom ali ateistom včasih res zapleteno. In ne govorimo o sami doktrini, kjer največrat prevladuje zmeda, ampak o našem praktičnem življenju. Zadovoljni smo s povprečnostjo. Smo kot drugi, le da hodimo v nedeljo k maši, kot da je samo zunanje evharistično obhajanje kristjanov znak prepoznavnosti. Lahko torej sprejmemo dejstvo, da se sicer kulturno obnašamo s tistimi, ki se tudi dobro obnašajo; z malo truda lahko celo toleriramo tiste, ki nam škodujejo tako, da ne odgovarjamo na provokacije, a “ljubiti sovražnike” je pa res preveč, to pa ne sodi v naš koncept.
… delajte dobro tistim, ki ne delajo dobrega vam, …
Kaj torej namesto tega? Smo v središču evangeljskega sporočila, soočeni smo z besedami, ki si jih je vsak človek vedno želel slišati, a jih nihče ni imel moči in poguma, da bi jih izgovoril. Jezus iz Nazareta kot novi Mojzes predlaga še nikoli videna obzorja, vabi, da hodimo po poteh, ki še niso bile začrtane. »Ljubite svoje sovražnike, blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, ljubite tiste, ki ne ljubijo, delajte dobro tistim, ki ne delajo dobrega vam, posojajte tudi tistim, ki ne morejo vrniti«. To je pa nekaj novega.
Navajeni smo, da je evangelij kot nekakšno romantično branje, a če ga želimo začeti živeti zares, bi ugotovili, da krščanstvo ni predvsem preprosta dobrodelnost z SMS darovanjem na telefonu, ampak revolucionaren način ljubezni, življenja. Jezus predlaga ljubezen brez pridžkov, s tveganjem, da ga sovražijo zaradi ljubezni. Izzove nas k ljubezni tako, da se odločimo za dobro tistim, ki nas sovražijo. To je logika “več” in božje delovanje je motivirano s to logiko.
Tako prehajamo od negativnega zlatega pravila (»ne delaj drugim, česar nočeš, da bi storili tebi«), ki so ga učili že Konfucij in sama Stara zaveza (Tb 4,15; Sir 31,15), na pozitivno pravilo: “Kakor hočeš, da ljudje počnejo tebi, tako storiš tudi ti njim”, se pravi nauči se poslušati svojo željo. Kaj dejansko želimo zase? Biti ljubljeni, blagoslovljeni, želimo si odpuščanja. To si želimo zase in poskušali bomo dati drugim. “Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu” (Mahadma Gandhi).
Smo sposobni z ljubeznijo prežariti svet?
Skratka, Jezus iz Nazareta prosi, naj ga posnemajo, prosi za PRIČE, ne »kristjane nedelje«, ki med tednom živijo pogansko. Sprašuje nas, če smo sposobni z LJUBEZNIJO PREŽARITI SVET, da s svojim življenjem pripovedujemo lepoto vere. Ne išče junakov vere, ampak preprosto ljubljene otroke, ki imajo ljubezen za ključ do svojih dejanj. Skratka, Jezus ruši enega od stebrov vsake religije: »Bog nagrajuje dobre in kaznuje hudobne«. Za Luka je Bog »dober do nehvaležnih in hudobnih« (Lk 6,35). Bog je ljubezen za vsakogar.
Zato je Bog tudi usmiljeni Bog. Srce tega govora in celotnega Lukovega evangelija je mogoče povzeti v tem verzu: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče«. Podobno Pavel v pismu Efežanom: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.«
Srce za uboge
»Celoten evangelij po Luku ni nič drugega kot različica te teme, ponovni predlog tega izraza v mnogih oblikah. Usmiljenje dobesedno pomeni “srce za uboge”. To je dovoliti, da se ga dotaknejo vsi tisti, ki trpijo. Zato je v Svetem pismu beseda usmiljenje predvsem materinski občutek, tisti, ki ga občuti ženska, ko nosi otroka v trebuhu. Ni presenetljivo, da se v latinščini ta beseda nanaša na srce, v hebrejščini pa na dobrovje. Usmiljenje je človeški občutek, še bolj kot verski. Ob trpljenju vsi čutimo določeno čustvo in čutimo potrebo po ukrepanju. Dobra novica je, da v Bogu, ki nam je prišel naproti z Jezusom iz Nazareta, usmiljenje prevlada nad pravičnostjo, je njegova vsebina. Jezus preoblikuje starozavezno zapoved »bodite sveti, kajti jaz sem svet« (3 Mz 19,2) v »bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče«. Usmiljenje je srce krščanske vere. Še vedno smo vezani na logiko: greh -kazen, kesanje – odpuščanje. Ponovno smo razvodenili revolucionarni pomen evangelija, ki bo, kar ni presenetljivo, stal življenje tega rabina iz Nazareta. Da, usmiljenje škandalizira, zato bo Jezus postavljen na križ. Zato je v evangeliju odpuščanje vedno pred spreobrnitvijo. Spreobrnemo se, se pokesamo, ker nam je bilo odpuščeno. Nobenemu od nas ne bo odpuščeno po kesanju, vendar se bodo vsi lahko pokesali po odpuščanju. Samo Božja ljubezen omogoča spreobrnjenje, ki ni meritokratsko, ne temelji na nekih zaslugah, marveč je ljubezen, ki jo je treba sprejeti. Ni človekovo spreobrnjenje tisto, kar povzroči Božje usmiljenje, ampak nasprotno: Božje usmiljenje prinaša človekovo spreobrnjenje. Ta resnica je še danes vzrok za škandale. Uporabimo torej usmiljenje, prenehajmo obsojati, ljubimo sovražnike: krščanstvo stoji ali se zruši ravno na tem. Ostalo so le teološke razprave.
Pri Bogu nič ni nemogoče
Kaj pa svetost? Vem, kaj misliš, dragi prijatelj bralec: lepo, a nemogoče. Ljubiti sovražnike? Kaj pa, če pogosto ne ljubimo niti ljudi, s katerimi živimo? Kdo bi med drugim lahko preživel s takšno logiko, neusmiljeno konkurenco biznisa? Podjetje, ki ga navdihuje ta ideal, bi bilo obsojeno na propad. To drži le, če mislite, da je svetost plod truda. Protagonist niste vi, ampak je on, Bog. “Nemogoče je ljubiti sovražnike,” zagotovlja psihoanalitik Freud. Na to človeško modrost učenec odgovori: »To bom storil, ker pri »Bogu namreč ni nič nemogoče« (Lk 1,37). Martin Luter King je zapisal: “Našim najbolj gorečim nasprotnikom pravimo: Delajte, kar želite, in znova vas bomo ljubili, postavite nas v zapor in znova vas bomo ljubili, spuščajte bombe na naše domove in grozite našim otrokom in ljubili bomo spet.” Mnogi zares živijo revolucionarni pomen evangelija: ne verjamete? Poglejte okoli sebe in videli boste, da je ta evangelijska stran živeta in uresničena bolj, kot si predstavljate. Našli boste veliko anonimnih, krhkih kristjanov, ki daleč od žarometov znajo upati in ljubiti po logiki nazareškega Mojstra. Še danes na milijone ljudi živi paradoks evangelija.
Nov svet je zato možen, ker je Jezus iz Nazareta odprl pot in nam pokazal, da je to mogoče.
