V teh dneh, ko se Facebook šibi od ponudbe krofov, ki jih pečejo mlade in tudi malo manj mlade gospodinje, sem se spomnila na Majdo, ki je ob lanskem pustu objavila več fotografij, na katerih je bila njena muca Zina, obkrožena s krofi. Sem in tja se je videlo, da je Zina s kakšnega od njih že polizala sladkor.
Kmalu po pustu so začeli Majdi izpadati lasje, po koži pa so ji naredile čudne lise. ”Imate mikrosporijo, mačjo bolezen,” jo je postavil na realna tla dermatolog, hkrati pa ji je svetoval, da Zino odpelje k veterinarju. Kaj hujšega za Majdo, kot poslušati krute obtožbe na račun njene najljubše prijateljice! Ko ji je še veterinar položil na srce, naj Zine ne poljublja, naj si ne deli z njo krožnika, naj si umije roke, ko jo bo božala, se je počutila prizadeto in užaljeno. Da bi bila njena najljubša mačja prijateljica prenašalka hude in zoprne bolezni! Ne in še stokrat ne!
Higienske navade so se v zadnjih 100 letih drastično spremenile, žal pa so v nekaterih niansah ostale na enaki ravni kot pri pradedih in prababicah. Nekoč so ljudje spali ob živalih zato, ker so te oddajale toploto, danes pa zato, ker pri njih najdejo toplino, ki je pri bližnjih, če jih imajo, ne.
Spominjam se babice, skoraj bi dala roko v ogenj, da se v življenju cela ni nikoli umila. Tudi se ni imela kje, ker je bila tekoča voda na voljo le iz pipe na dvorišču. A ko je pekla kruh, si je svoje, od dela razpokane roke, zmeraj zdrgnila z milom, ki ga je sicer uporabljala za pranje perila. Mački so se pozimi brez skrbi greli pod pečjo, a v kuhinjo, med lonce, niso imeli vstopa. ”Da se nam kaj ne zaleze v jetra!” je imela navado reči.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
