Današnja liturgija je osredotočena na Marijo, Gospodovo Mater, ki nam je vzor pričakovanja in sprejemanja Odrešenika v poslušnosti Očetovi volji. Devet mesecev pred Gospodovim rojstvom, slovesnost Marijinega oznanjenja praznuje skrivnostno srečanje Boga in človeka v ženski maternici. Marija, »zaprt vrt«, »zapečaten vodnjak«, sprejema Božjo besedo in dovoli, da jo »oplodi Duh«, ki razprostira svojo senco nad njo, novim šotorom srečanja (prim. Lk 1). , 35; Ex 40, 34-35), ki je v svoji maternici tkala človeškost Kristusa, Novega človeka, Božjega Sina in Sina človekovega.
Oznanjenje, pripovedano na začetku Lukovega evangelija, je skromen, skrit dogodek – nihče ga ni videl, razen Marije –, a hkrati odločilen za zgodovino človeštva. Ko je Devica rekla “da” angelovemu oznanilu, je bil Jezus spočet in z njim se je začela nova doba zgodovine, ki je bila pozneje na veliko noč potrjena kot “nova in večna zaveza”. V resnici je Marijin »da« popoln odsev Kristusa samega, ko je vstopil na svet. V drugem branju smo pravzaprav prisluhnili čudovitemu besedilu, v katerem avtor Pisma Hebrejcem razlaga psalm 40 prav v luči Kristusovega učlovečenja: »Telo si mi pripravil […] . Nato sem rekel: »Glej, prihajam – saj je o meni zapisano v zvitku knjige – da izpolnim tvojo voljo, o Bog.« No, poslušnost Sina se odraža v poslušnosti Matere in tako je Bog s srečanjem teh dveh »da« lahko prevzel obraz človeka. Zato je oznanjenje tudi kristološki praznik, saj praznuje osrednjo Kristusovo skrivnost: njegovo učlovečenje.
S praznovanjem Sinovega učlovečenja torej ne moremo ne počastiti Matere. Angelsko oznanilo je bilo naslovljeno nanjo; Pozdravila ga je in ko je iz dna srca odgovorila: “Tukaj sem … naj se mi zgodi po tvoji besedi”, je v tistem trenutku večna Beseda začela obstajati kot človek v času.
Iz roda v rod ostaja začudenje nad to neizrekljivo skrivnostjo živo. Sveti Avguštin, ki si predstavlja, kako nagovarja angela Marijinega oznanjenja, vpraša: “Povej mi, o Angel, zakaj se je to zgodilo v Mariji?” Odgovor, pravi Glasnik, je vsebovan v samih besedah pozdrava: »Zdrava, milosti polna« (prim. Serm 291,6). Pravzaprav angel, “vstopajoč vanjo”, ne kliče z njenim zemeljskim imenom Marija, ampak z njenim božjim imenom, kot jo je Bog vedno videl in kvalificiral: “Polna milosti – gratia plena”, milost pa ni nič drugače kot ljubezen do Boga, zato bi lahko končno prevedli to besedo: “ljubljena” od Boga. Origen opaža, da tak naslov ni bil nikoli naslovljen na človeka in da se ne odraža v vsem Svetem pismu (tako v komentarju k Lk.-evangeliju).
“Ljubljena” je naslov, izražen v pasivni obliki, vendar ta “pasivnost” Marije, ki je bila vedno in za vedno Gospodova “ljubljena”, pomeni njeno svobodno privolitev, njen osebni in izviren odgovor: biti ljubljena, prejemati božji dar, je Marija polno dejavna, saj z osebno dostopnostjo sprejema val Božje ljubezni, ki se izliva vanjo. Tudi v tem je popolna učenka svojega Sina, ki v poslušnosti Očetu v celoti uresničuje svojo lastno svobodo in prav na ta način izvaja svobodo, poslušnost.
No, Marijin odgovor angelu »Glej, Gospodova služabnica: naj se mi zgodi po tvoji besedi«, se podaljša v Cerkvi, ki je poklicana, da bi bil Kristus prisoten v zgodovini, in ponuja svojo razpoložljivost, da bo Bog še naprej obiskoval človeštvo z njegovim usmiljenjem. Jezusov in Marijin »da« se tako obnovi v »da« svetnikov, zlasti mučencev, ki so sprejeli mučeništvo zaradi evangelija.
V tem postnem času zato pogosteje razmišljajmo o Mariji, ki zapečati »da«, izrečen v Nazaretu in na Kalvariji. Združena z Jezusom, pričo Očetove ljubezni, je Marija doživela mučeništvo duše. Z zaupanjem kličimo njegovo priprošnjo, da bi Cerkev, zvesta svojemu poslanstvu, dala vsemu svetu pogumno pričevanje o Božji ljubezni.
