Današnji evangeljski odlomek se odpre z vprašanjem apostolov, naslovljenim na Jezusa: »Gospod, POMNOŽI NAM VERO!«. Vera je Božji dar za tiste, ki se brezpogojno odprejo njegovi Ljubezni, se odzovejo na njegov klic in zaupajo njegovim obljubam: vera ni nekaj, kar bi se drugim vsiljevalo, ampak jo je mogoče sprejeti le s hvaležnostjo, dobro zavedajoč se – kot nas opominja Sveti Pavel, da »nimajo namreč vsi vere« (prim. 2 Tes 3,2). Kolikokrat ljudje v preizkušnji ali v težavi rečejo: “Ne verjamem več!”. Toda kaj potem pomeni imeti vero, kaj pomeni verovati? To pomeni, da se z vsem svojim bitjem oklepamo Boga, ki nas je prvi vzljubil, poslušamo ga tako, da »njegov glas ne zakrknemo v svojem srcu«, da imamo trdno zaupanje vanj, ki nikoli ne izgine tudi v največjih težavah, ob najbolj bolečih nesporazumih.
Jaz sem pot, resnica in življenje
Predstavljajmo si majhnega otroka: v maminem naročju se počuti varnega, ne sme je izgubiti izpred oči, a se ne sprašuje, se ji popolnoma preda; razumna vera, ali z drugo besedo zaupanje nastopi, ko se popolnoma prepustimo Bogu in to ne nerazumno, marveč v moči Božje besede. In za kristjana je ta prepustitev, ta oprijemljivost nujno naslovljena tudi na Jezusovo osebo. Ne pozabimo, kaj je Kristus Gospod rekel Tomažu: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni« (prim. Jn 14,6).
Povečati vero in zaupanje v Boga
Poleg tega se Jezus večkrat obrne k ozdravljencem z besedami: “Tvoja vera te je rešila!” (prim. Lk 7,50; 8,48; 17,19; 18,42). Po drugi strani pa ravno pri svojih najbližjih ugotavlja nezaupanje, nevero in jim je prisiljen očitati: “Kje je vaša vera?” (prim. Lk 8,25) ali jih imenovati »maloverni« (prim. Lk 12,28 – »Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, koliko bolj bo vas, maloverni!«. Tudi mi, tako kot Jezusovi učenci, izhajamo iz stanja pomanjkanja vere in zato smo vedno v skušnjavi našega »sovražnika, hudiča, ki kakor rjoveč lev hodi okrog in išče koga bi požrl« (prim. 1 Pt 5,8). Zato Peter pravi: »Upirajte se mu trdno v veri« (prim. 1 Pt 5,9). To pomeni, da če se nočemo pogrezniti v nevero in greh, moramo prositi Gospoda, da nam poveča vero in zaupanje vanj, kajti »Bogu ni nič nemogoče« (prim. Lk 1,37) in »vse je mogoče tistemu, ki verujejo.« (prim. Mk 9,23).
Razumemo torej odgovor, ki ga je Jezus dal apostolom: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi lahko rekli tej murvi: ‘Izruj se in se posadi v morje’, in ubogala bi te. Podoba murve je zelo pomenljiva, saj gre za rastlino z odpornimi koreninami, ki se kljub neurju zmore oprijeti zemlje. No, tudi če je majhna vera, četudi zmanjšana na velikost gorčičnega zrna (ki je najmanjše od vseh semen na zemlji: prim. Mr 4,31), vedno vsebuje v sebi moč brez primere. Res ne potrebujemo velikih stvari, ne potrebujemo niti izjemnih dogodkov in čudežev, gre preprosto za to, da svojo majhno vero z vztrajnostjo položimo na Jezusa Kristusa, ki »poraja vero in jo dopolnjuje« (prim. Heb 12,2 – »Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola.«) in moli, da »ne opeša tvoja vera« (prim. Lk 22 , 32 – »Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate.«), opravil bo tisto, kar lahko mi šele začnemo.
Pričevati ljubezen z dejanji
Približati se k Jezusu torej pomeni živeti tako, kot je živel on, pričevati njegovo ljubezen ne samo z besedami, ampak tudi z dejanji, ker je treba evangelij oznanjati z zgledom in s pričevanjem življenja (II. berilo). In končno Jezus zaključi z besedami: »Ko storite vse, kar vam je bilo naročeno, recite: »Nekoristni služabniki smo. Naredili smo, kar smo morali narediti«.
Tako je: Jezus nam želi povedati, da mora biti naš odnos nesebičnega in zastonjskega služenja. »Religiozni« odnos z Bogom ne more biti izkoriščanje Boga. V službo Kraljestva se ne vstopi z duhom mezdnega delavca: veliko dela = veliko nagrade. Po celodnevnem delu brez hvalisanja, brez zahtev, ne pred Bogom ne pred skupnostjo. Vsi v skupnosti so in morajo biti ubogi in preprosti služabniki drug drugega. Prizadevajmo si živeti tako, kot je živel Jezus, zavedajmo se, da je on in samo on razlog našega življenja: on, Gospod, ki je postal naš služabnik (prim. Lk 22,26-27). Nikoli ne pozabimo, da naše življenje ni nekoristno, nikakor ne! Naše življenje najde svoj globok razlog v Kristusu Gospodu: brez njega ne moremo storiti ničesar, naša ljubezen je odvisna od občestva z njim in med brati in sestrami.
Vera je dar
V Svetem pismu beremo, da je »Bog tako vzljubil svet, da je dal edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne izgubil, ampak bi imel večno življenje« (prim. Jn 3,16). No, to je zavest, ki naj vedno spremlja našo vero, dar, ki nam ga Oče vsak dan obnavlja po svojem Sinu Jezusu Kristusu: on je po besedah svetega Ignacija Antiohijskega »popolna vera«.
Vera je torej lahko samo dar. Ni stvar razuma, čeprav ni nerazumna, kot jo je v globinah prepoznaval Tomaž Akvinski. Kdor prejme vero kot dar, morda po tem, ko je goreče in vztrajno prosil zanjo – kar je spet samo dejanje vere – vstopi globlje v dinamiko življenja in zgodovine. In spozna, da je ta dinamika stvar majhnih korakov, tihih procesov, skritih in morda nepričakovano bolečih napredkov. Pogosto je to samo (!) učenje sprejemanja. Logika semena, skratka, gorčičnega zrna, ki mora biti posejano in umreti, da se ustvari življenje. Kar bo torej vodilo v širitev odnosov, saj na vejah grma ali drevesa blaženega človeka, ki hodi po božjih poteh (prim. Ps 2), kjer najdejo dom ptice in bratje, ki potrebujejo mir in osvežitev.
Vera je torej izkušnja potopitve v globino bivanja in hkrati luč, ki usmerja človeka, da postane pristen sam. Vse to zato, ker ima vera sama po sebi decentralizirajoč učinek. V središče se vedno bolj postavljajo drugi. Pa ne ko preferenčna oseba, iskana v lastno zadovoljstvo, ampak preprosto tisti, ki je zdajle pred menoj. Ne glede na to, ali gre za ovco, za katero je treba skrbeti ker je zašla, ali za gospodarja, ki mu služi, v vsakem primeru gre za to, da sem tukaj in zdaj s samim seboj, da dosežem potrebo drugega po ljubezni.
Zato gorje, če pomislimo na nekakšno vero, ki je obrambna trdnjava in jamstvo za varnost pred vremenom in drugimi neljubimi dogodki v svetu. Namesto tega vera neuravnoteži perspektive, tako da zdaj opredeljuje čase in energije dneva, ki so na voljo potrebam Kraljestva, kar vedno pomeni vpletenost v odnos. Tudi ko je ta odnos povezan z Gospodom, avtorjem in izpopolnjevalcem vere. Človek vere se v vsakdanjem udejanjanju ljubezni znajde tako neuravnotežen, ker ne gre toliko ali predvsem za projekte in programe, temveč za brezpogojno odprtost za nepričakovano.
Pravzaprav bi si kdo morda včasih zaželel, da bi mirno ležal v Gospodovem naročju, da bi užival lepoto tega, da ga je kot takega prepoznal v svojem življenju. Morda pa je prav v tej nostalgiji po počitku prostor za nadaljnji klic, da se spet neumorno zavem, da je tukaj brat ali sestra, ki zahteva pozornost, oči in srce. Vse to popolnoma zastonj, saj je plača vsebovana v sami skrivnosti postopnega učenja ljubezni.
Nič torej ne ostane tuje možu in ženi vere. Njegovo notranjost berejo kot seme, ki hoče raztreščiti lupino, da bi ustvarilo več življenja, je prepoznano kot resnično v sprejemanju kričanja ubogih s strastnim in trpečim in dejavnim usmiljenjem. Če tega ni, nismo prepoznali lepote prejetega daru.
Kdo ve, ali bi se apostoli še naprej sklicevali na dar vere, če bi zares razumeli intimno bolečino darovane ljubezni. Morda pa je zato, tudi za življenje ljubezni, treba najprej in vedno izkusiti neizrekljivo vero, ki jo je Gospod sam položil v nas, svoje ponižne služabnike, pa vendar kot čudovite otroke.
