“Bog je mrtev! Bog ostaja mrtev! In ubili smo ga!” tako Friedrich Nietzsche piše v svojih spisih. Filozof, ki je živel v drugi polovici devetnajstega stoletja, vidi propad celotnega krščansko-judovskega verskega sistema prav zaradi sprememb v človeštvu zaradi hitrega kulturnega in znanstvenega napredka. S tem vprašanjem se »poigrava« knjiga Anselma Grüna Tomasa Halika in Winfrieda Nonhoffa – Znebimo se Boga. Krščanstvo ni kakršnakoli vera, marveč je paradoksna vera. Že misliš, da nekaj veš, pa se ti vse izpuli iz uma in moraš začeti na novo. In to je njena prava lepota.
Med študijem filozofije in nato tudi med študijem teologije me je vedno znova prevzela ta močna trditev, ki gotovo ne pusti ravnodušnih tistih, ki se nanašajo na religijo in so potopljeni v verske nauke in tradicije, četudi vidijo, da se jim vse sproti ruši.
Bog obstaja
Pred nekaj leti smo po ulicah zahodnih mest videli grafite, narejene s pršilom, kjer je bila trditev v nasprotju z nemškim filozofom Nietzshejem neposredna in preprosta: »Bog obstaja«. Tisti, ki so jih puščali povsod, so to želeli zakričati tistim, ki so se naglo odpravili stran iz bogoslužnih prostorov, kjer je ta izjava običajno samoumevna, morda pa ni.
Bog je mrtev? Ima Nietzsche prav, da ga je človek ubil? Ali “Bog obstaja”?
Če je Bog mrtev, mislim, da ga je ubil človek Jezus. Jezus je ubil Boga, ampak povejmo natančno: “napačno predstavo o Bogu, ker je hotel s svojim življenjem in predvsem s svojo smrtjo zapisati, da “Bog obstaja” a ne Bog filozofov in teologov, marveč živi Bog, ki nenehno preseneča. Res, a da bi to spoznali, morate ubiti napačnega, ki ga pogosto obožujemo in sledimo bolj kot Jezusu.
Dve različni ideji o Bogu
To je pomen evangelijskega poročila te nedelje. Evangelist Luka nam predstavi napol absurden dialog med dvema različnima idejama o Bogu, med tako imenovanimi saduceji, ločino znotraj judovskega sveta v Jezusovem času, in med Jezusom samim. Luka nas takoj opozori, da so saduceji tisti, ki ne verjamejo v vstajenje in mislijo, da je obzorje človeškega življenja le sedanje, brez vizije, ki vidi onstran življenja, onkraj človeške konkretnosti. Vse se razrešuje tukaj in zdaj, v tem, kar kopičimo in posedujemo, Bog pa ima samo nalogo, da nam da zakone, ki jih moramo spoštovati, pravila, ki jih moramo upoštevati, da bo naše življenje čim bolj srečno in bogato. Religija ima to nalogo, da nam da natančen vsebnik pravil in tradicij v dobro definirani strukturi, ki nas podpira na zemeljskem potovanju. Ti saduceji postavljajo Jezusu nesmiselno vprašanje, da bi se norčevali iz njega, hočejo se norčevati iz njega in vseh tistih, ki verjamejo v vstajenje, v življenje, ki presega smrt.
Jezus zaupa v Boga življenja
Jezus očitno na prvi pogled kot da ni kos tej igrici in nesmiselni zgodbi o ženi s sedmimi možmi. Zato pa Jezus odpira luknjo proti nebu in ga ne predstavlja kot kletko pravil, temveč kot prostor življenja, življenja, ki vpliva tudi na naše tukaj in zdaj. Jezus zato hodi hitro proti svoji smrti, ker zaupa v Boga življenja, živega Boga in Boga živih, ne mrtvih. Boji se smrti, a ni njen suženj. Tudi on se boji trpljenja in bi rad še dolgo telesno živel, a ga strah ne zadržuje in čuti, da je njegov nebeški Oče prav Oče, ki je vir in izvor življenja, ki ga ne zadržuje zase. Jezus hoče “ubiti” Boga saducejev, Boga, ki je vir pravil in verskega fundamentalizma. Tvegajo, da bi omejili vitalnost Boga, ga potisnili v ustaljene sheme in statične liturgične kretnje in zunanja pravila življenja. Brez upanja v življenje, ki presega smrt, postane vera res neuporabna in težka in na koncu, kot pravi Nietzsche, je bolje »ubiti« tudi tega Boga in se ga hitro znebiti.
Jezus s svojim življenjskim vzgibom, ki daje upanje vsem zapuščenim, zavrženim, bolnim, obsojenim in grešnikom, kaže živega Boga, ki želi, da verniki živijo v ljubezni. Jezus ni ustanovil religije, ampak s svojimi nauki kaže pot k Bogu in pot, po kateri hodi Bog do človeka, vsakega človeka, v vsaki situaciji in na kateri koli poti. Vera je s svojimi pravili in tradicijami le nujno sredstvo, ni pa konec srečanja z Bogom, Bog obstaja v veri, pa tudi onkraj nje. Svojo vero z dolgo in protislovno zgodovino, ki jo sestavljamo ljudje vseh časov, potrebujemo tudi zato, ker brez nje ne bi imeli Kristusa in njegovega evangelija, ne bi imeli nečesa, kar nas povezuje na poti. Toda cilj je in ostaja Bog, živi, tisti, ki je onstran smrti ne le v tem času, ampak tudi zdaj.
“Bog je mrtev, Marx tudi, pa tudi jaz se ne počutim prav dobro”
»Bog je mrtev, Marx tudi, pa tudi jaz se ne počutim prav dobro,« je ironično rekel Eugene Ionesco, francoski dramatik romunskih korenin, a morda je dobro, da nas evangelij postavlja pod vprašaj in nam povzroča malo slabosti, torej lahko z gotovostjo ubijemo tega lažnega Boga, ki pogosto prebiva v nas in v naših skupnostih, in povzročimo, da pravi Bog, evangelijski, Kristusov vstane.
Zato verovati v vstajenje ni preprosta stvar ne za verujočega, še manj za neverujočega.
Verovati v vstajenje mrtvih, četudi samo za trenutek, je omedlevica: omamijo se čutila, srce obnori, razum se zvija. To je velik škandal in paradoks krščanstva: ne toliko to, da je mož iz Nazareta umrl obešen na drogu – mnogi pred njim so doživeli ta nenavaden pokol – ampak dejstvo, da se je po smrti vrnil med živeče, sijoč z bleščečo svetlobo. Ko je odšel rekel: »Gledali bodo na njega, ki so ga prebodli« (Jn 19,37). Namesto da bi pustil tiste učenjake na miru v svojih zaboldah jih prehiti kot ničkolikokrat: dokler Bog ostaja abstraktno vprašanje, bomo slišali veliko zgodb, kot je ta zgodba o sedmih bratih in ženi, ki ostaja brez potomstva. Jezus pa predstavlja drugačnega Boga, tistega pravega, ki nam ga lahko pove samo On, gledajoč Bogu v oči: »Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov«. Seznam je narejen zato, da se dopolnjuje: Bog Marije, Jožefa, mene in tebe. Moj Bog, tvoj Bog, naš Bog je Bog tistih, ki živijo, upajo, ljubijo. Pade, vstane: Bog živih. “Karamazov! “je zavpil Kola, “ali je res, kar pravi vera, da bomo vstali od mrtvih in ko bomo oživeli, se bomo vsi spet videli, tudi Iljuščenka?” »Gotovo bova vstala, videla se bova, srečna in vesela si bova povedala vse, kar je bilo,« je odgovoril Aljoša na pol poti med smehom in navdušenjem. »Ah, kako lepo bo,« je potegnil Kolja »(F. Dostojevskij, Bratje Karamazovi).
Večnost
Večnost je nori čas: tisti dan ne bomo več nikogaršnji. Vsi bomo v Njem, ki je Vse, naše Vse: živeli bomo, (za vedno) in vse bo kot prvič. Kakšno veselje je misliti, da bomo živo Satanovo mučenje: On, umazanec, ki nas je napeljal na sum, da je Bog ljubosumen za našo srečo, ko nas bo videl srečne, bo poginil zaradi strtega srca. In razumel bo, kako neumno je bilo posegati v božje sanje.
Vstajenje je absolutna novost krščanstva, je pretresljivo razodetje Boga v Jezusu. Razvodeneti to resnico pomeni reducirati evangelij na nesmisel ali nečimrnost, kot je dobro razumel Pavel in modri Sirah. In kdo ve, da nepomembnost kristjanov v sekulariziranem svetu ni neposredno povezana z izgubljeno zavestjo o tej silni resničnosti.
Z drugimi besedami, življenje se tu ne konča. A tudi ne najde svojega najglobljega pomena tukaj, na tej ljubljeni, a zelo krhki zemlji. V srcu vsakega izmed nas, ki pride na svet, je vgrajena obljuba, ki kliče večnost in celovitost. Vstajenje mrtvih je naša edina izpolnitev!
Vsako človeško bitje hoče živeti
Nujno moramo znova odkriti to odrešilno moč, saj človeštvo ni žejno po minljivi sreči, sestavljeni iz določenega dodatnega blagostanja, četudi ga delimo in porazdelimo med vse, še manj pa mirne vedrine, morda nekako umetno zgrajene na avtonomiji meditativnih metod zavestnega dihanja, ki človeka sprosti in razkisli njegovo telo v smislu portala »vdihni.si«. Človeštvo namreč hoče živeti, vsako človeško bitje hoče živeti! In hoče živeti večno! Ampak kako? Jezus vsakomur oznanja, da se ta želja, prepojena z nostalgijo in prepletena z močnim upanjem v duši, uresničuje z zvestobo: zvestobo Bogu, ki je zanesljiv zaveznik.
Zakaj je težko verjeti?
Toda zakaj je tako težko verjeti? Zakaj skeptiki, kakršni so saduceji, umetniki materialistične in ideološke religioznosti, mnogi ljudje, tudi preprosti, zapadejo v nekakšen melanholični fatalizem ali se zatekajo v psevdokrščanske prakse in misli, ki anestezirajo tesnobo nebes, ki jo nosijo v sebi?
Verjetno je vprašanje prav tu. V zmožnosti naselitve žeje po bruhajoči vodi, ki je še ne poznamo in ne dodobra uživamo, dokler naša krhka glinasta posoda še pluje med valovi zemeljskega morja. Žejni smo, a se bojimo iskati in ne prenašamo trpljenja žejnih. Kdo ve, morda je navada, da se o Izvoru ne govori več, pogasila tudi vznemirljivo napetost in samozavesten pogum tistih, ki bi radi, pa se ne čutijo sposobne.
Vstajenje je življenje
Jezus obljubi Stare zaveze odločno povrne vso njeno nalogo oznanjevanja in priprave dokončnega razodetja. Živi Bog se je razodel očakom in prerokom in jih tako oživel. In ostanejo v tem Življenju, ker v bistvu gre za to: vstajenje je življenje, Življenje z velikim Ž. Življenje za vedno. Celotno življenje.
Če pa je tako, pomeni sprejeti, da smo vedno dolžni, saj si niti Jezus ni mogel podariti tega Življenja. Oče je tisti, ki ga je obudil. In če želite sodelovati pri darilu, se morate sprijazniti s tem, da ste otrok. Dediščina se ne osvoji, prejme se po milosti.
Saduceji se, tako kot vsi ciniki ali malodušniki tega sveta, dejansko bojijo tveganja, da bi izgubili nadzor nad svojim življenjem. Raje jo držijo v rokah kot iluzijo: tako ravnajo z ženskami, svojimi ženami, kot s pogajalsko vrednostjo; obravnavajo potomstvo, darilo otrok, kot pravico in lastnino, ki jo je treba zagotoviti; čustvene odnose, ljubezen, obravnavajo kot stvar brez duše, raje kot da v predajanju drugemu zmaga tisti, ki pride prvi. Ali kot da bi darilo programirali, po mojem okusu in željah.
Vstajenje spodkopava sistem odnosov, družinsko dinamiko, družbeno strukturo, religiozno misel, vredno samo sužnjev, ki se preoblečejo v gospodarje, v resnici pa se bojijo Življenja. In preživijo za maskami pretanjenih in na videz razumnih teorij, v resnici pa praznih in podlih. Materializem, ki človeka poniža na nivo brezumne živali, je užaljen nad lepoto, ki je v srcu vsakega od nas.
Vstajenje pa potrjuje to, kar smo: omejena bitja, a projicirana proti večnosti. V Bogu ne bomo nikoli umrli. Ni pa to odvisno od naših zaslužkov, od afektivne ali legalistične meritokracije. Vstajenje je način življenja v nebesih. In v nebesih se odnosi ne odstranijo, ampak povečajo. Ljubezen ni zlomljena, ampak dopolnjena. Srce ni zmanjšano, ampak razširjeno. Pravzaprav ne bo več ne žene ne moža, a ne po pomanjkanju, ampak po presežku: v nebesih bomo znali vsakogar ljubiti po božjih zakonitostih, kakor On ljubi nas, torej v polnosti.
Izpolnjena je tista zelo intimna želja, vedeti, kako dati vse in za vedno ženi in za vedno moškemu, bistveni pogoj za to, da je zakon zakrament, ki ustvarja življenje v otrocih in v družbi, ki je povezana s parom. Samo v polnosti znotraj dokončnega objema Trojice. Tu se izkušnja hrepenenja po ljubezni, neločljivo svobodna in erotična, manifestira v mejah izključujočega in vseobsegajočega odnosa, ki prav v mejah in tudi v napakah doživlja napetost nepopolnosti. Tam bo našel osvežitev nezadovoljni žar tistih, ki ljubijo, ker se bodo lahko pustili prekomerno napolniti s samim Virom in se brez ovir prepustili kot izvir deroče vode.
Življenje je torej zakrament takšne lepote. Ampak to je zato, ker obstaja Življenje, ki je njegova izpolnitev. V telesu, duši in duhu. Vstajenje nam vrača vso lepoto tega!
No ja, vera v vstajenje je »vera v ljubezen« (prim. 1 Jn 4,16), ljubezen, ki jo je živel Jezus, ljubezen, ki nas bo vse vodila, da vstanemo z njim za večno življenje.
