Božja beseda za praznik Brezmadežne nam predstavi na eni strani Adamov in na drugi strani Marijin strah pred Bogom.
Ta primerjava nam pomaga izbrati Marijo kot temeljno referenco za naše življenje kot učencev Jezusa Kristusa in za naše izkustvo občestva z Očetom, združenega s Sinom v Svetem Duhu, in za harmonijo naših odnosov s stvarstvom in z drugimi ljudmi.
Drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in zla
V drugi zgodbi o stvarjenju v 1. Mojzesovi knjigi rajski vrt predstavlja srečno življenje, ki temelji na harmoniji odnosa enakosti in dostojanstva med moškim in žensko, na spoštljivem odnosu človeka do vseh drugih bitij, stvari , rastlinah, živalih, predvsem pa v spoštljivem odnosu med Bogom Stvarnikom in človekom, ki ostaja krhko bitje, kljub svoji sposobnosti razmišljanja, odločanja, upravljanja z vsem, kar je bilo ustvarjeno in dano od Stvarnika. .
Beremo: »V središču vrta je Gospod Bog zasadil drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in hudega« (1 Mz 2,9b).
Adam in Eva, ki predstavljata vse nas, sta se lahko nasitila sadja drevesa življenja, ki se nahaja v središču rajskega vrta. Drevo življenja je dar božje besede, je dar njegovih zapovedi. Za nas kristjane drevo življenja predstavlja samega Jezusa Kristusa, dokončno učlovečeno Besedo Očeta, katere resnica je vsa povzeta v drevesu križa. Lahko uživamo sadove »drevesa življenja« Božje besede. Božja beseda Svetega pisma, ki je danes osvetljena z dogodkom Jezusove smrti in vstajenja, je že na voljo vsakemu izmed nas. najpomembnejši na poti našega žitja in bitja na tem svetu, s svojimi sadovi modrosti, vodenja in razsodnosti.
Spoznanje dobrega in zla pa ni odvisno od nas, ampak nam ga daje naša molitvena praksa z Božjo besedo, našim drevesom življenja. Adamu in Evi, ki predstavljata vse nas, je bilo prepovedano jesti sadove drevesa spoznanja dobrega in zla (glej 3,2-5). Drevo spoznanja dobrega in zla predstavlja človeško zavest, svobodno razmišljati in delovati. Oče, združen s Sinom v Svetem Duhu, nas je ustvaril s sposobnostjo razmišljanja, raziskovanja, napredka v spoznavanju naravnih zakonov, vedno bolj povečuje moč našega znanstvenega in tehnološkega znanja, ki nas dela sposobne manipuliranje z vsem: stvarmi, rastlinami, živimi bitji in celo soljudmi. Vendar nas je opozoril: naša zavest in moč našega znanstvenega in tehnološkega znanja imata mejo. Ljudje ne moremo postati kot Bog Stvarnik, smo omejena in ranljiva bitja. Smo krhki subjekti kot vsa druga bitja v vesolju.
V tem smislu kača predstavlja notranji glas naše človeške sebičnosti, ki nas želi prepričati, da se soočimo z izzivom, da zmoremo sami poskrbeti zase, z iluzijo naše neomejene svobode in zahtevo, da sami odločamo, kaj je za nas dobro in kaj slabo za nas, ne da bi se pustili razsvetliti z modrostjo Božje besede, ki ima v Jezusu Kristusu zanesljivo referenčno točko za pravo pot, resnico in življenje.
Strah Adama in Eve
Današnje prvo berilo se začne s pripovedjo, da sta Adam in Eva pravkar jedla sad drevesa spoznanja dobrega in zla. Ne spoštovati meje prepovedi uživanja sadov drevesa spoznanja dobrega in zla pomeni zaupati izključno vase, pozabiti na Boga in se braniti nevarnosti drugih. Posledica je strah. Strah pa je nasprotje zaupanja. Preveliko zaupanje vase vzbuja strah, kajti v tem smislu je podoba Stvarnika, Odrešenika in Posvečevalca le podoba strogega sodnika, iztrebljevalca in maščevalca. Adamovo skrivanje razkriva njegov sram in nesprejemanje svojih omejitev, zato zanimivo vprašanje Boga, ki ga išče: “Kje si?” (1 Mz 3,9), kaže na usmiljenje in zvestobo Očeta, združenega s Sinom v Svetem Duhu, ki ne odneha iskati svojih ljubljenih otrok, izgubljenih in daleč od Njega, vendar je podoba Boga v Adamu že popačena: kajti Adamu je Bog že sovražnik, ki se mu je treba izogibati. Preveliko zaupanje vase povzroča strah pred lastno goloto, torej strah pred lastno krhkostjo in ranljivostjo kot bitja. Zaupanje izključno vase povzroča strah pred drugimi in težnjo, da vso odgovornost za svojo nebrzdano in neodgovorno svobodo zvalimo na druge. Adam, ki ga je Bog vprašal, vso odgovornost za svoj greh naloži na žensko, s čimer ustvari razdor in konflikt s tisto, ki jo je prepoznal kot »kost iz svojih kosti in meso iz svojega mesa« (1 Mz 2,23). Zaupanje izključno vase poraja strah ob soočanju s težavo soočanja z lastno iluzorno brezpogojno svobodo. Prekletstvo kači, ki ji je usojeno »plaziti v njegovem naročju in jesti prah vse dni njegovega življenja« (1 Mz 3,14), predstavlja dvoumnost same človeške vesti, ki čim bolj daje človeku občutek, da je gospodar svojih dejanj s povzdigovanjem svoje individualne svobode, neodvisno od božje besede, tem bolj ji povzroča bolečino in trpljenje zaradi neuspehov njenih človeških odnosih, ki jih vodijo pogubna načela moči, sebičnega užitka in strah.
Marijin strah božji
Marija se nam razodeva kot žena, ki potepta kačo sebičnosti svojega bitja kot človeka, z vsem srcem je pripravljena prepoznati obisk Boga, ki ga prinaša angel Gabrijel v šestem mesecu nosečnosti njene sestrične Elizabete. Marija nima o Bogu strašne podobe, nasprotno: pesem, ki jo bo zapela na dan srečanja z Elizabeto, razodeva pričakovanje Boga, ki je pozoren na ponižne in tiste uboge, ki se ne kultivirajo v sebi. ponosno srce, navezano na varnost tega sveta.
Marija se razkrije kot žena, ki potepta kačo sebičnosti, sebe ima za ponižno deklo, v vsej krhkosti in ponižnosti. Njena vznemirjenost se ne more primerjati s strahom Adama, temveč je v ospredju njena vznemirjenost zaradi poslanstva, ki ji ga namenja njen Stvarnik, Osvoboditelj in Posvečevalec, in želi ostati v uboštvu svojega človeškega stanja, ga napolniti z milostjo, napolniti praznino njene revščine z močjo od zgoraj, moč preoblikovanja in oživljanja v Svetem Duhu.
Marija se nam razodeva kot žena, ki potepta kačo sebičnosti človeštva in izkazuje vso odgovornost svoje zvestobe Jožefu, svojemu bodočemu možu. Medtem ko sta Adam in Eva ločena zaradi storjenega greha, Marija vidi svoje občestvo z Jožefom in vpraša angela Gabrijela, kako je mogoče, da zanosi brez sodelovanja svojega bodočega moža. Noče prekiniti občestva z Jožefom. Popolnoma zaupa v sad drevesa življenja Božje besede, ki ji nakazuje čudovito delovanje Svetega Duha, ki v njej uresniči dogodek učlovečenja Božje besede. Marija je najbolj usmiljena žena, čudovita žena, ki je pripravljena vso svojo živo telesnost narediti za radikalno daritev izročitve delovanju Svetega Duha: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji Besedi.« (Lk 1,38). Marija ni žena strahu, kot Adam in Eva, je žena strahu božjega, žena zaupne zapuščenosti v srcu Trojice, katere zrcalo je kot Devica, mati in nevesta.
Marija odpira pot naši poklicanosti k svetosti!
Hvala ti Marija za tvoje pričevanje življenja in za to, da si človeško bitje, ki je bolj kot vsi mi izkusilo pogum, da svojo svobodo prepletaš s svobodo Očeta, združenega s Sinom v Svetem Duhu. Praviš nam, da je vredno vse svoje življenje vložiti v projekt svetosti, ki jo Oče želi za vsakega od nas, za Kristusa, s Kristusom in v Kristusu, z zaupanjem v navzočnost neprecenljivega daru njegove ljubezni v nas. Kot se je zgodilo tebi, z besedami apostola Pavla molimo in prosimo, da bi v vsakdanjem življenju izkusili, da je res »hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, kajti on nas je blagoslovil z vsakim duhovnim blagoslovom iz nebes, krepost našega združenja s Kristusom. V njem nas je Oče izvolil pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti in brezmadežni v njegovih očeh v ljubezni« (Ef 1,3-4).
