Deklaracija SAZU je dobrodošla in nujno potrebna. Čeprav po mojem skromnem mnenju na marsikateri točki išče aritmetično sredino namesto zgodovinske resnice, je to korak v pravo smer. Kljub nekaterim zdrsom v interpretaciji. Glede tega ima Žiga Turk, ki je bil takoj po svoji pohvali deklaracije tarča ostrih kritik z desnega zornega kota, prav.
A zgodovinarja v izjavi vendarle zmotita dve besedi. Dve napakici, ki pa nista tako neznatni, saj vsebujeta manipulacijo z zgodovinskimi dejstvi. Ali povedano naravnost, vsebujeta zgodovinsko laž.
Oborožena kolaboracija z okupatorjem je bila vaškim stražam edina možnost preživetja. Vaške straže so se ustanovile, da so preprečile partizanske kraje, umore, požige nad civilnim prebivalstvom dolenjskih in notranjskih vasi. Niso bi neupravičene. Ne predstavljam si, kaj bi akademiki svetovali kmetom, ki so bili tarča partizanskega nasilja? Da bi se pustili oropati in umreti od lakote? Da bi se pustili ubiti? Bi se morali izseliti? Ali bi, spoštovani akademiki, tudi vi ne sprejeli italijanske puške, če bi z njo lahko branili svojo ženo, ki so jo partizani napadli? In soseda?
Narodnoosvobodilni upor je po mnenju SAZU temelj slovenske državnosti. Me prav zanima, zakaj? Kje je kak dokaz? Menda ne mislijo, da ima samozvani Zbor odposlancev slovenskega naroda kakšno povezavo s samostojno Slovenijo? Bil je namreč poskus prve diktatorske tako imenovane skupščine, ki je bila namenjena kimanju vsem predlogom partijskega vodstva. Nereprezentativne in delegatsko izbrane. O samostojni Sloveniji so v tistih letih sanjali le redki. Nihče izmed njih pa ni bil v komunističnem taboru. Tudi avtonomijo v okviru Jugoslavije so med Slovenci zahtevali v SLS, ne pa v liberalnih in levosredinskih strankah.
Seveda je upor proti okupatorju na moč častno dejanje, a s samostojno slovensko državo vendarle nima nobene povezave.
Celotna kolumna je objavljena na portalu Požareport: KLIK.
