T.i. borci nad Možino

Pedro Opeka in Jože Možina

Režiser in urednik dr. Jože Možina je ponovno postal tarča zveze takoimenovanih borcev, ki zahtevajo ukinitev zgodovinske dokumentarne oddaje Pričevalci. Doktor zgodovinskih znanosti iz Dobravelj ni prvič na tapeti, saj različne pritiske doživlja že leta in leta. Zaradi tega so nedavno število dokumentarnih oddaj z izredno priljubljenostjo prepolovili, oglede na internetu pa zaklenili.

Možina je na zadnji poziv, pod katerim zbirajo celo podpise, hudomušno odgovoril na tviterju: “No, hvala za “podporo odlični oddaji PRIČEVALCI. Se pa vsakič čudim kako zelo se priviligiranci režima bojijo ostarelih PRIČ, ki govorijo o trpljenju pod naci socializmom, fašizmom in komunizmom. Mora bit hudo, da peticijo utemeljiš na laži. Vem, radi bi prikrili zločine, utišali.

Jože Možina na Večeru pod Čavnom v Vipavi

Zveza borcev Primorske, v kateri je resničnih veteranov le še za vzorec in jo sestavljajo predvsem mlajši levičarji, so oddajo označili za “kolaboristično”. Kot zanimivost naj omenimo, da Možina prihaja iz resnične partizanske družine in da je njegov oče Franc, ki ga vsestransko podpira, med vojno ogromno naredil za partizane.

“Pozivamo vas , da po dolgih letih sistematičnega potvarjanja zgodovine ukinete oddajo Pričevalci, katere edini namen je blatenje slovenskega narodnoosvobodilnega boja,” pozivajo takoimenovani borci člane programskega sveta RTV, generalnega direktorja Igorja Kadunca, direktorico TVSLO Natalijo Gorščak in odgovorno urednico informativnega programa Manico J. Ambrožič.

Lahko se spomnimo, kakšen medijski vihar se je dvignil, ko je Možina za dokumentarni film o Pedru Opeki dobil prešernovo nagrado. Film si je ogledala četrtina vseh Slovencev, dobil pa je tudi več nagrad na mednarodnih festivalih. Najboljši dokumentarni film, najboljši okoljsko naravnan dokumentarec, nagrada za režijo, nagrada za odličnost. Hollywood, Vancouver, St. Tropez, Džakarta. V zadnji je dobil nagrado, medtem ko je Robert Redford s filmom Jez 999 ostal brez nje. Na slovenskem filmskem festivalu pa so nejgov film povsem prezrli. In na Teelviziji Slvoenija o mednarodnih priznanjih niso niti poročali. V komentarju za Siol sem pred leti zapisal: “Zakaj? Posredi je “malenkost”, saj je svetovno znani misijonar Pedro Opeka tudi – duhovnik. Pa še sin domobranca, ki se je rešil smrti tik pred breznom. To nekatere še posebej boli. Naj uporabimo frazo nekega drugega po vsem širnem svetu znanega in priljubljenega Slovenca. To je drugorazredna tema. Jože Možina je lahko vesel, da se piše leto ’14 in ne ’41. ”

Peticija takoimenovanega Združenja protifašistov in borcev za vrednote narodno-osvobodilne borbe se zaključuje takole: “Zahtevamo, da se ta oddaja nemudoma ukine, saj s svojo vsebino zastruplja sožitje med ljudmi!” Peticijo propagira tudi tednik Mladina, a kljub temu niso zbrali še niti tisoč podpisov.

Spletni portal Domovina je vse skupaj zanimivo komentiral, zato ga tu navajamo v celoti:

“Gonja borcev za vrednote NOB in njihovega ideološkega podmladka proti delu Jožeta Možine na nacionalni televiziji ni toliko zanimiva s smisla ciljev, ki jih želijo doseči. Ker nedvomni prevladujoče levičarski naravi nacionalnega medija navkljub sledenja njihovim zahtevam ni za pričakovati.

Jože Možina

Zanimiva je predvsem kot socialno-psihološki fenomen. Kot vpogled v miselnost dela prebivalstva, ki ostaja globoko totalitaristična. Kakršna je bila pred 74 leti, ko so politične, ideološke in ekonomske nasprotnike ubijali vsepovprek, jih metali v kraške jame, protitankovske jarke in žive zazidavali v rudniške rove.

Nadalje, vpogled v miselnost, ki še vedno izhaja iz premise, da imajo kot dediči nekdaj edine dovoljene ideologije, v Sloveniji še vedno absolutno oblast, pravico odločanja med prav in narobe, med dovoljenim in prepovedanim. Da so še vedno nosilci kompetence upravljanja z družbenimi podsistemi v politiki in civilni družbi. Še posebej nad mediji kot mehanizmom vsesplošnega pranja možganov, ki so bili od nekdaj pod trdo partijsko roko.

In tretjič, da še leta 2019 ne razumemo, da živimo v demokraciji, kar ne pomeni, da je “prava resnica” le njihova, tista, ki so jo desetletja prodajali sami, brez kakršnegakoli “celovitega podajanja dejstev” in “osvetljevanja z različnih zornih kotov”. Komedija absurda je, da o čem takšnem medije in novinarje zdaj poučujejo “ohranjevalci vrednot NOB”. (oziroma “ohranjevalci vrednot komunistične revolucije”, kot bi jih bilo zgodovinsko pravilneje poimenovati, saj so na ohranjanje tistega dela pozitivnih vrednot partizanskega upora v desetletjih komunizma kar nekako pozabili).

70 let je bila dovoljena le njihova resnica, gledali, poslušali in brali samo en – njihov – zorni kot. Sedaj pač lahko vidimo še kakšnega; sicer v poznih večernih urah, v ne prida oglaševanih terminih in s kontra-produkcijo uravnoteženih oddajah, a vendarle.

Pri tem ne gre za potvarjanje zgodovine, temveč pristne, (do)živete zgodbe ljudi. Tistih, ki so imeli srečo, da so ubežali njihovim strelom v tilnik. Morda jih ravno to najbolj skeli.”

Ne spreglejte
Naloži več